V zadnjih desetletjih je razvoj novih sort trajnic dosegel neverjeten obseg. Ob hkratnem vsesplošnem odtujevanju naravi in tradiciji klasičnega vrtnarjenja smo se prepustili modernim smernicam in modernemu trženju, zanemarili pa mnogo dobrega, kar smo nekoč že imeli. Tako so z naših vrtov skoraj izginile nekatere dobre stare trajnice, ki so jih naši predniki posebno cenili. Med takimi je tudi limbar ali Alojzijeva lilija (Lilium candidum). Njene čebulice so se uporabljale v zdravilstvu že od davnine in njeno dišeče cvetje v dekorativne namene. V domačih razmerah je njeno razmnoževanje s klasičnimi metodami, recimo delitvijo, sila počasno. A ko jo enkrat imamo, je ni težko ohraniti zelo dolgo na istem mestu. S pomočjo izpopolnjenih vrtnarskih tehnik jo vrtnarske »velesile« množijo tudi v večjih količinah, a nikakor ne sodijo med poceni čebulnice. Zatakne se pri modernih načinih trženja. Zato je le zelo redko na trgu, sploh pa ne skupaj z drugimi zapakiranimi čebulnicami, saj zaradi svojega kratkega poletnega počitka ne prenese za čebulnice tipičnega običajnega skladiščenja. Nove liste namreč odžene že ob koncu poletja in jih potem ohrani vso zimo do naslednjega poletja. Za uspevanje na vrtu potrebuje le s humusom bogato in odcedno vrtno prst, lahko tudi peščeno in alkalno, nikakor pa ne težke ilovnate ali kisle. V vrtnariji Trajnice Golob-Klančič razmnožujemo mnoge trpežne trajnice, med njimi tudi nekatere zelo stare in redke. Alojzijevo lilijo razmnožujemo tako, da staro čebulo sredi poletja razdelimo na posamezne luskoliste in jih posadimo v peščeno zemljo. Proti koncu poletja začnejo razvijati drobne čebulice in na jesen so že vidne mlade rastlinice. Proces razvoja do odrasle čebule potem sicer traja še nekaj let in število možnih novih rastlin je omejeno.
Vrtnarija Trajnice Golob-Klančič
www.trajnice.com
