Reciklaža stališč o virih iz mandata v mandat … z nadurami
Odpadna električna in elektronska oprema (OEEO) kot vir.
Najnovejši podatki, kako so članice EU uspešne pri zbiranju OEEO, postavljajo Slovenijo na rep lestvice – za njo so le Madžarska, Italija, Nizozemska, Malta in Romunija. Čeprav je res, da zbrana količina e-odpadkov pri nas iz leta v leto raste in je leta 2023 znašala 15.500 ton, je Slovenija pri stopnji zbiranja komaj pri 35 %. Tudi v EU je povprečje komaj nekaj nad 45 %. Daleč od ciljev in potreb. Navzlic zahtevam evropske zakonodaje, veljavne že več kot dvajset let, in navzlic temu, da s tem izgubljamo surovine, kot so baker, zlato in druge plemenite kovine. Četrtina odsluženih elektronskih odpadkov, poroča Global E-waste Monitor, konča med mešanimi odpadki. Samo v letu 2022 je bilo zavrženih 844 milijonov cigaret, ki so vsebovale dovolj litija za pogon 5.000 električnih avtomobilov.
Morda je najbolj vroča ugotovitev, da globalno povečanje nastajanja e-odpadkov od let 2020 za petkrat prehiteva uradno zbiranje in recikliranje. Ve se pa, da e-odpadki vsebujejo velike količine kritičnih surovin, od kobalta, antimona, litija naprej.
EU že nekaj let ugotavlja, da je dobava kritičnih surovin ključna za evropsko industrijo, zlasti za strateške. Brez teh surovin bo težko razvijati sektorje, kot so električni avtomobili, digitalne tehnologije in obnovljivi viri energije. A EU je izjemno odvisna od uvoza kritičnih surovin, s katerimi jo sedaj oskrbuje Kitajska. Kljub zavezujočim stališčem evropskega parlamenta o kritičnih surovinah in sprejetim ciljem do leta 2030 statistika o ravnanju z OEEO daje EU negativno oceno.
V Sloveniji ni nič drugače, v resnici še slabše. Mag. Emil Šehič, direktor družbe ZEOS, v intervjuju kritično povzame, da se v zadnjih 15. letih ni zgodilo, da bi nosilci skupnih shem tekmovali, kdo bo zbral več OEEO. Važnejše jim je, kdo bo imel manjši strošek z izvajanjem proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Prav to seveda vpliva na (ne)doseganje ciljev oziroma stopnjo zbiranja in predelave OEEO. Ni pa edini razlog.
Strma rast nastajanja elektronskih odpadkov je svetovni družbeni in razvojni izziv. Gre za vire. Za kritične surovine. Slovenija se pri ravnanju z e-odpadki slabo odziva. A kako je z drugimi strateškimi viri?
Kmetijska zemljišča kot vir in temelj prehranske varnosti.
Po podatkih Eurostata za leto 2020 je Slovenija med državami EU na repu z 859 kvadratnimi metri njivskih površin na prebivalca. Za preskrbo s hrano potrebujemo več kmetijskih zemljišč, a jih leta in leta izgubljamo, čeprav se od ponavljanja stališč o prehranski varnosti še nihče ni utrudil ne med politiki in ne med strokovnjaki. Kakovostna zemljišča se rado pozida, precej jih pustimo zarasti. Vlada je avgusta brala Podnebno poročilo o stanju kmetijstva v letu 2023. Kot že ničkolikokrat prej so tudi zdaj ugotovili manjšo obdelanost kmetijskih zemljišč, povečano urbanizacijo in nepovratno degradacijo tal.
Kmetijski inštitut v strokovnih poročilih o položaju kmetijstva že leta piše, kako mora Slovenija zaščititi najboljša kmetijska zemljišča in kako kljub takšnim in drugačnim naravnim danostim povečati prehransko varnost države. Zdaj je tako, da je Slovenija v EU s kmetijskimi zemljišči na prebivalca z 0,08 m² med najslabšimi – za Slovenijo so le še Belgija, Nizozemska in Malta. Kaj bi ugotovilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, če bi pregledalo že sprejeta stališča, levih in desnih vlad, o prehranski varnosti v zadnjih desetih letih in o nujni zaščiti kmetijskih zemljišč kot kritični infrastrukturi? Ali sta oblast in politika popolnoma izgubili smisel za kritično refleksijo?
Ni več tema, kako se mora ohraniti ali povečati kmetijska zemljišča. Tema je, kdo je odgovoren, da zemljišča izginjajo, politična stališča, kako se to ne bi smelo zgoditi, pa se kopičijo iz mandata v mandat, čeprav se po potrebi z njih le pobriše prah.
Vode, gozd in drugi domači viri.
Med razvojnimi cilji Slovenije do leta 2030 je popolnoma spregledan tisti, da naj se prekine povezava med gospodarsko rastjo ter rastjo rabe surovin in energije. Ali drugače – kako Slovenija skrbi za svoje strateške surovine v času, ki se utaplja v negotovosti in je nabit z volatilnostjo, predvsem pa zahteva nov pogled na razvoj podjetja ali države? So potenciali in viri Slovenije lahko prva razvojna tema Slovenije, če koga to še sploh zanima ob preštevilnih pritlehnostih dnevne politike? Ne več fetiš rasti, pač pa vzdržni razvoj in cikli »zaprte zanke« s kar najmanjšo rabo virov, domačih in tujih.
