Jože Volfand, foto Peter Marinšek
Jože Volfand, glavni urednik

JEK2, samooskrba s hrano in strokovno medijsko središče

Kaj bi lahko bilo v Sloveniji drugače, če bi se vendarle začel spreminjati DNK upravljanja države? Za začetek pri zelenem prehodu.

V gospodarstvu, seveda ne povsod, spreminjajo poslovne modele. Pač zato, ker že vedo, da se produktivnost in večja konkurenčnost podjetja ne končata pri vhodnih vratih v firmo. Vrednost izdelka nastaja s sorazvojem v dobavni verigi. Brez poslovnega modeliranja ni prepotrebnega kisika za razvoj in nove priložnosti, čeprav ovir ni malo.

Kakšna vprašanja pa bi država postavila o ovirah za zeleni prehod? Ali bi bilo prvo vprašanje, kako naj prenovi model upravljanja družbe in katere tirnice vodijo v razvojno desetletje svetlejših barv? Urška Klakočar Zupančič si je na AGRI zaželela spremembo načina razmišljanja, če želimo ohraniti kakovostno življenje. Verjamem, da ni nagovarjala le kmetijstva. Regulativna vloga države je določena z bruseljskim tempom zelenega prehoda. Toda nacionalni tempo je v naših rokah, tudi način razmišljanja. Morda je še včeraj marsikdo zastrigel z ušesi pred mojstri reciklaže besed o tem, kako je z izpusti v prometu, z OVE v energetiki ali s samooskrbnostjo hrane. Danes ne več. Časa za zgolj ugotavljanje in ponavljanje dejstev v Ljubljani ni več. Rituali za zeleno in trajnostno življenje se naj postavijo pred zrcalo. Za streznitev.

Mislim seveda na državo. Na njeno zakonodajno in administrativno moč, tudi ko gre za regulacijo trga. Na njeno vojsko zaposlenih na direktoratih, kjer pripravljajo temeljne razvojne dokumente države preveč z oblomovskim pristopom. Saj se že dolgo ve, da nastajanje razvojne družbe postavlja državo v vlogo glavnega razvojnega igralca. Seveda, če to hoče. In če se bo končno vprašala, kakšen model upravljanja razvoja je ne bo več spravljal v zagate, v kakršnih se je znašla.

Kajti prihaja čas polaganja računov. Ne samo za to vlado. In tudi ne le za vlado.

Poglejmo, kako je s samooskrbo s hrano. Kako je bilo z uvozom hrane pred vstopom v EU in po njem. V zadnjih letih, 2018 – 2022, je Slovenija 80 % hrane uvozila, 20 % pa jo proizvede doma. Kdo je odgovoren? Kaj mora država spremeniti? Kakšen načrt bo sprejelo ministrstvo, da bo prehranska samooskrba leta 2030 razveseljevala v drugačnih razmerjih?

Podobna zgodba, ki zdaj pridobiva na teži zaradi načrtovane gradnje JEK2, to je osrednja tema revije, je razvoj OVE v Sloveniji. Nov simptom napačnega upravljanja z zeleno agendo. Upravljanje, ki mu manjkata povezovanje in sodelovanje z akterji za zeleni prehod energetike, predvsem pa nadzor, kje gre in kje ne. Cilji so v Sloveniji ves čas znani. In se spet ne izide. Vendar. Če se ve, kaj hoče država z OVE do leta 2030, zakaj s programom in nosilci ne določi poti, ukrepov do ciljne črte za ves spekter OVE. Saj je vendar regulator trga energetike. Zakaj torej zastoj? Kdo je odgovoren, da izgradnja objektov in naprav OVE, izjema je nekoliko SE, zamuja? Kar naprej zamuja, razvoj distribucijskega omrežja pa enako. Ali država, ki določa razvojne cilje, še ne ve, kaj bi in kako bi? Ali pa se ji zdijo nekatere razvojne teme preveč nadležne, ko je nujna konkretna ocenitev rezultatov?

Morda bo za državo izziv prvo strokovno medijsko središče za trajnostnost. Ponuja raznovrstne komunikacijske poti predvsem podjetjem, ki se na trgu že pozicionirajo kot akterji zelenega razvoja. Država se s komunikacijskim inženiringom ne ukvarja. Toda zeleni prehod ga potrebuje.

Še bolj pa, če se vrnem k državi in njeni odgovornosti za upravljanje zelenega razvoja, potrebuje popolno spremembo v razmišljanju in poslovanju javna uprava. Vpraša naj se, če želi postati akter na odru zelenega prehoda, zlasti najbolj izpostavljeni direktorati, koliko so in koliko niso steber zelene koalicije za prihodnost Slovenije. Za začetek naj finančni minister v proračunu najde sredstva za izobraževanje javne uprave za njen zeleni profil. In postopoma za skupnostni etos zelene Slovenije.