Razvojni zdrsi Slovenije so preveč prezrta tema
Dr. Jonas Sonnenschein, član Podnebnega sveta, se strinja, da obstaja veliko težav pri izvajanju ukrepov NEPN. Da manjka odgovornosti, ni učinkovitejšega nadzora pri izvajanju in da »včasih niti pristojna ministrstva ne vejo, katere politike in ukrepe morajo sprejeti v skladu z NEPN.« Zato bodo zaradi izvedbenega primanjkljaja objavili spletni semafor. Tako bo lahko Slovenija ažurirano spremljala, koliko zmanjšujemo porabo energije v stavbah, prometu, industriji in kmetijstvu, kolikšno bo zmanjšanje toplogrednih plinov na poti do leta 2030, kako bo z izstopom iz premoga, kakšen bo delež OVE v bruto končni rabi energije in še marsikaj tistega, kar je zapisano na papirju. NEPN je sicer v javni razpravi, do konca junija ga Slovenija pošlje v Bruselj.
Tudi interdisciplinarna skupina, ki je začrtala smeri NEPN in zračunala scenarije, soglaša, da je med večjimi izzivi posodobljenega NEPN »povečanje izvedljivosti«. Mag. Stane Merše in Katarina Trstenjak navajata, da osveženi dokument konkretno navaja »ustrezne aktivnosti, rok in odgovornost za izvedbo«. Zato, seveda, da ukrepi ne bodo ostali na papirju.
Povsem drugačen razgled na to, kar mora Slovenija doseči do leta 2030, bi ponudili predlagatelji, če bi ob celoviti presoji vplivov NEPN na okolje dokumentu dodali še (samo) kritično poročilo – kaj sporočajo (ne)doseženi kazalniki zelenega dogovora. Od sprejema NEPN v februarju 2020 je minilo dobra štiri leta. Saj je NEPN vendarle slovenski zeleni dogovor. Z okoljskimi in podnebnimi cilji je aorta razvojne strategije države.
NEPN je, če kdo to hoče ali ne, razvojni načrt. Je konkretizirana zelena vizija države in realiziacija zahteva odziv oblasti, politike in javne sfere. Najprej naj zapičijo pogled v ekološki odtis Slovenije, saj je sintezni kazalnik zelenega razvoja.
NEPN ni edini dokument, ki se pravzaprav osvežuje z uglajenim zadovoljstvom, da so simulacije ciljev dogovorjene. A brez kritičnega pretresa, kateri akterji so ostali na pol poti – politika, država, ciljne panoge gospodarstva, lokalne skupnosti … Vprašanje, kakšen je modus delovanja oblasti za uspešnost zelenega razvoja, enako zadene v živo ob branju Poročila o razvoju 2024. Izdal ga je Urad za makroekonomske analize in razvoj. S kazalniki in primerjavami s povprečji v EU analitično predstavlja, kako Slovenija uresničuje razvojno strategijo. Ekonomska in okoljska slika je kajpak pisana, a nekaj štrli. Kazalniki o produktivnosti in konkurenčnosti. Najbolj trend šibke rasti produktivnosti, ki zaostaja za povprečjem v EU in obenem izgublja prednost pred skupino višegrajskih držav. Poslabšala se je tudi konkurenčnost gospodarstva itd. Še tehtnejše odgovore terja podatek, da je med desetimi članicami, ki so se leta 2004 pridružile EU, samo Ciper razvojno manj napredoval kot Slovenija. Leta 2004 je bil BDP na prebivalca Slovenije 7.314 evrov pod evropskim povprečjem, zdaj zaostaja za več kot 8.500 evrov. Razlika v primerjavi z razvitimi se povečuje.
Za gospodarski razvoj in ohranitev življenjskega sloga v Sloveniji porabljamo preveč naravnih virov. Več kot 250 dni v letu živimo v prekomerni rabi naravnega kapitala. To ni trajnostno ravnanje, piše Poročilo o razvoju 2024, in ni v skladu s ciljem razvojne strategije 2030. Slovenija po dvajsetih letih v EU s središčnimi kazalniki razvojnega indeksa ni maturirala. Je že tako, da se jablana sodi po sadovih, država pa tudi. Slovenija že leta živi z ekološkim dolgom.
Odsotnost razumevanja razvojnih priložnosti in zdrsov Slovenije je razgalila tudi predvolilna kampanja za poslanske sedeže v evropskem parlamentu. Kot da razvoj Slovenije do leta 2030 ni tema, ki bi zanimala politiko in oblast. V tem trenutku, do leta 2030 je le še korak, je daleč prva tema razvoj Slovenije. Kam nas bo vodila pot po starem in kam bi nas vodila nova pot. Kje so možnosti za razvojni preskok pod dežnikom zelenega prehoda, za katerega nekateri še vedno mislijo, da nima osebne legitimacije in to dokazujejo z besednimi tračarijami. Začnimo iskati odgovore, koliko prostora se odpira za zeleno demokracijo ob zdajšnjem demokratičnem deficitu, saj smo zapisali, da hočemo vključujočo, zdravo, varno in odgovorno družbo. Koliko in kje nastopa aktivno zeleni državljan? Kako iz preveč birokratiziranega centra prenesti razvojne razprave v regije, v zbornice, razvojne organizacije, občine, v manjše entitete, da oživi kreativnost lokalnih agensov. Kako razpeti razvojne peruti, to je ta čas eksistenčno vprašanje za politiko, oblast in vse akterje, s strokovno in akademsko sfero ved.
Ali je razvoj samo videz in so strategije samo obet?
