OVE, Energetski zakon in še nekaj zraven
Saga o obnovljivih virih v zelenem energetskem prehodu Slovenije se nadaljuje. Tretje leto zapored Slovenija plačuje kazen, ker ne dosega dogovorjenih 25 % OVE v končni bruto rabi energije. Skoraj 18 milijonov v treh letih. Kot da so OVE zeleni hieroglif na praznem listu. A ni tako.
Leta 2013 je Slovenija dosegla 22,4 %, potem pa so se odstotki zmanjševali. Leta 2018 samo 21,1 %. Do leta 2020 bi morala Slovenija doseči 25 %. V Bruslju dogovorjen zeleni prehod energetike, ki je zavezoval vse članice, je OVE postavil na prvo mesto med viri energije. Kot edino pot v trajnostno prihodnost. Mati različnih akcijskih načrtov je bila zakonodaja. Akcijski načrt za skoraj nič-energijske stavbe (leta 2015), Akcijski načrti za OVE za obdobje 2010-2020, z nacionalnimi cilji. Tudi strateški dokumenti, vključno s podnebnimi in drugimi, niso zaobšli OVE. A, tako govorijo podatki, politični in oblastni algoritem pri reševanju tega gordijskega vozla ni našel ali ni hotel najti pravih korakov.
Resnici na ljubo. Slovenija je z OVE v bruto rabi končne energije na evropskem povprečju. Toda daleč od tistega, kar dosegajo Švedska (66 %, predvsem s hidroenergijo, vetrom in biogorivi), Finska (47,9 %), Latvija (43,3), zelo močni sta še Danska in Estonija s prednostno izrabo biomase. Na repu so Irska (13,1), Malta (13,4), Belgija (13,8) in Luksemburg (14,4). Resda ni mogoče posplošeno primerjati naravnih in drugih možnosti za rabo OVE. Toda tehtnica presoje, kaj se da doseči, tudi pri Sloveniji pritrjuje zagovornikom rabe obnovljivih virov. Navsezadnje je optimistično zvenela tudi izjava okoljsko, podnebno-energetskega ministra, ko je promoviral oglaševalsko kampanjo Moč vetra, sonce, vode in lesa. Prepričan je, da bi lahko s sončno, vetrno, hidro, geotermalno energijo in biomaso zmanjšali odvisnost od fosilnih virov in od uvoza elektrike. Revidirana evropska direktiva o OVE pa zahtevani delež OVE do leta 2030 zvišuje – od 32 % na 42,5 %, želja sega celo do 45 %. V Sloveniji med 30 in 35 %.
Za Slovenijo predaleč. Z vetrom ne gre. Z geotermalno energijo je Slovenija na začetku. Pri biomasi gre slabše, kot bi lahko šlo. Sava teče, HE Mokrice stoji. In ko je Energetski zakon nekoliko posegel v stare sisteme ogrevanja v gospodinjstvih, ki onesnažujejo in potrebujejo prenovo, saj se v Sloveniji na lesno biomaso ogreva približno 430.000 gospodinjstev, je grožnja s posvetovalnim referendumom omilila zakonodajne spremembe. Takrat je odplavala priložnost za javno razpravo, ki jo Slovenija potrebuje kot kisik za drugačen vzorec demokratičnega sprejemanja in izvajanja zakonov. Ne le energetskega. Čeprav je prav energetika osrednja tema te številke ESG, vključno s potmi in dilemami prihodnosti jedrske energije.
Slovenija se odloča za dva scenarija zelenega energetskega prehoda: stoodstotni delež OVE, kar naj bi zagotovilo zanesljivost oskrbe in zmanjšanje izpustov, ali kombinacijo OVE in nizkoogljične jedrske energije. Kombinirana slovenska energetska paradigma ni enodušno sprejeta. Toda saga o OVE, a to ni edini primer, vprašuje, ali bodo oblast in strankarske elite začele razpravo, kako se bo Slovenija na novo konstituirala kot demokratična država. Z drugačno proceduro priprave, oblikovanja in sprejemanja zakonov. In izvedbe. Koliko kritičnih in angažiranih razprav države, občin, gospodarstva, strokovnih inštitucij in civilne sfere je Slovenija zmogla v zadnjih treh letih, ko ji pri OVE ne gre?
Kdo je pravzaprav v Sloveniji odgovoren za manko pri OVE in kdo bi moral položiti račun na mizo? Kje se, navsezadnje, začne in konča odgovornost zakonodajalca? To bo aktualno tudi ob prenovi Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Predlogi so predstavljeni v reviji, spremembe so velik izziv.
Če bi predlog energetskega zakona znal govoriti, bi zakonodajalcem predlagal vsaj nekaj širokih, večdeležniških strokovnih konferenc o OVE na državni in lokalni ravni. O njihovih prednostih, slabostih, tveganjih, saj tudi OVE niso suho zlato. Kaj lahko povzročijo pri posegih v prostor in zakaj je včasih neizogibno predstaviti prednost javne koristi nad skrbjo za naravo? Kaj naj odtehta? In nadvse aktualno, kako bo s sončnimi elektrarnami brez hranilnikov. Poleg tega trg in kapital bereta cilje NEPN skozi ekonomska očala. Tudi strokovnih razprav, kaj bo z odsluženimi sončnimi paneli, skorajda ni. Kaj bi torej pokazal transparenten in celovit pogled stroke in prakse na razvoj in rabo OVE kot zelenih virov?
