Med zaščito evropske industrije, podnebnimi cilji, onesnaževanjem in zdravjem
Glasovi so glasni.
Glas industrije. V EU, zlasti glasna opozorila prihajajo iz Nemčije, se dogaja deindustrializacija. Posledično so tudi manjše države, ki veliko sodelujejo z Nemčijo, vključno s Slovenijo, na podobnem vlaku. Praktično dnevno spremljamo novice o zmanjševanju proizvodnje in posledično o povečevanju uvoza od drugod. Evropska kemična industrija je, na primer, v zadnjih dveh letih zmanjšala proizvodnjo za 23 odstotkov. Hkrati se nam rekordno povečuje uvoz, na primer iz Kitajske, kar zagotovo ni korak v bolj zeleno prihodnost. Februarja so evropski gospodarstveniki v tovarni nemškega koncerna BASF v Belgiji, ki je največja kemijska korporacija na svetu, z Evropsko komisijo podpisali tako imenovano Antwerpensko deklaracijo. Ta opozarja na dramatičen trend padca industrijske proizvodnje in na pomembnost drugačne industrijske politike po prihajajočih evropskih volitvah. Kakšna naj bi bila industrijska politika v Sloveniji v kontekstu zelenega prehoda, v tej številki odgovarjata generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal in minister za gospodarstvo Matjaž Han.
Glas za zdravo okolje in za delovna mesta. Na ulicah in v parlamentarnih klopeh je potekala razprava, kako ohranjati delovna mesta v industriji in se hkrati boriti za zdravo okolje. Konkreten primer: Salonit Anhovo. S sprejetjem novele zakona o varstvu okolja so se po navedbah predlagateljev uresničila njihova dolgoletna prizadevanja za čistejši zrak in bolj zdravo okolje v okolici obratov za sosežig. Novela med drugim določa, da bo mejne vrednosti emisij za naprave za sosežig z namenom zmanjšanja znatnega tveganja za zdravje ljudi in za okolje vlada določila tako strogo, kot so določene v zaključkih o najboljših razpoložljivih tehnologijah (BAT) za naprave za sežig odpadkov, razen če zaključki o BAT za naprave za sosežig določajo strožje mejne vrednosti emisij. Tik pred začetkom tretje obravnave novele v DZ-ju je pred stavbo parlamenta potekal protest nekaj deset zaposlenih v Salonitu Anhovo, ki so znova izrazili nasprotovanje spremembam zakonodaje. “Odločevalce želimo opozoriti, da bodo s sprejetjem take novele povzročili nepopravljivo škodo tako podjetju Salonit Anhovo kot našim družinskim članom, saj bomo ostali brez kakovostnih delovnih mest v Soški dolini. Ta bo postala dolina duhov, Slovenija pa bo ostala brez strateške surovine – cementa,” so poudarili. Kot trdijo odgovorni v tem podjetju, so tehnične zahteve postavljene tako, da v praksi niso izvedljive. So zakonodajalci preverili te trditve strokovnjakov in presodili dejanske posledice?
Glas industrije in prebivalstva je tudi zgodba o plinu. Predlog Energetskega zakona plinu, ki je bil doslej »ugleden« energent zelenega prehoda, ni naklonjen. Njegov pomen se želi zmanjšati z več zornih kotov, čeprav je plin za energetsko oskrbo tako gospodinjstev kot industrije potreben in bo najbrž še dolgo časa ostal pomemben del energetske mešanice. Zato so v Gospodarskem interesnem združenje za distribucijo zemeljskega plina prepričani, da omejevanje dobro delujočih energetskih sistemov ne zagotavlja učinkovite energetske politike v Sloveniji. Omejitev za nove koncesije, da mora biti 80 % plina obnovljivega izvora, kot določa predlog Energetskega zakona-2, je po njihovem mnenju nepravična. »Ta cilj je še bolj nenavaden ob dejstvu, da država za spodbujanje razvoja obnovljivih plinov do sedaj ni izplačala niti centa finančnih sredstev, medtem ko je bilo samo iz podporne sheme za proizvodnjo električne energije do konca leta 2022 izplačanih 1.522,4 mio evrov,« meni mag. Urban Odar, direktor GIZ DZP.
Res, posamezni glasovi so glasni, a se med seboj bolj slabo slišijo. Še manj se znajo dogovoriti. Neusklajenost povzroča izjemno škodo. Dolgoročno.
Če smem, bi dodal še majhno modrost, ki mi jo je prišepnila kilometrina. Dobrodošli sta ambicioznost in hitrost sprememb, če gredo v pravo smer. Nepremišljena zaletavost – navkljub dobrim željam – pa se vrača kot bumerang.
