Znanje je, šampioni so, problem je država
Dr. Janko Jamnik, direktor Kemijskega inštituta, je na okrogli mizi Zelenega foruma Slovenija kot ekoregija v EU izjavil, da je čas za definiranje razvojne vizije Slovenije zelo primeren. Ne vem, ali ga bo kdo slišal v predvolilni tekmi, saj se strankarski voditelji, po stari navadi, že zdaj bolj pogovarjajo o novih/starih koalicijah kot o tem, kakšno Slovenijo hočemo, kakšno državo prihodnosti potrebujemo in katera politika se mora posloviti. In bistveno – kje smo lahko v EU pionirji v razvoju, katere konkurenčne danosti nam lahko ozdravijo zlomljene peruti razvoja. Politika, ki je državo samozadostno vodila doslej, ne leva, ne desna, ne more zatajiti neodgovornega ideološkega izčrpavanja Slovenije. Rezultat – desetletja razvojnega zaostajanja Slovenije in pogorišče vrednot, v katere smo verjeli ob samostojnosti. A vendar – takrat, ko se razlezejo megle in mrakobnost, je morebiti najboljši čas, da se odprejo vrata za popolni prepih.
Slovenija – ekoregija v EU. Torej – razvoj z manj izgubami materialov in energije, krožno in zeleno gospodarstvo, razvoj domače zelene industrije in izdelkov, ki upoštevajo kot osnovno poslovno in razvojno vodilo učinkovito rabo virov. Kajti 80 % vsega, kar se proizvede, se uporabi le enkrat in nato vrže v smeti. Kako je Slovenija gospodarna z viri, kaj počne z biološkimi in tehničnimi materiali, kaj z odpadki – zdaj in kaj lahko počne jutri?
Na 2. Zelenem forumu so konkretni primeri prakse krožnega gospodarstva pokazali, kaj zmorejo šampioni v gospodarstvu in znanosti. Slovenija že vzpostavlja novo razvojno paradigmo. V Strategijo pametne specializacije in v novo finančno perspektivo Slovenija tako ne vstopa brez možnosti, da požene svojo zeleno rast. Da zelo načrtno in z integrirano vladno politiko v vseh sektorjih konkretno spodbuja krožno gospodarstvo in zelene tehnologije. Kajti zdaj ni bilo in ni tako. Domače gospodarstvo ni prejelo dovolj sredstev za razvoj zelenih tehnologij, pač pa je država financirala uvoz. Ne le pri fotovoltaiki, tudi pri gradnji velikih infrastrukturnih objektov. Plastika Skaza je želela sofinanciranje razvoja zelenih materialov, a je morala črpati lastna sredstva. Vilma Fece iz Gorenja pravi, da so izpolnili pogoje za vpis v EMAS, a jim to ne prinaša doma nobene konkurenčne prednosti – pač pa jih zato pridno obiskujejo inšpektorji. Razvoj reciklažne industrije kot da ni prava tema, ARSO pa se z okoljevarstvenim dovoljenjem za podjetja ukvarja po več let. Pri različnih okoljskih razpisih je najnižja cena kot temeljno merilo za zmagovalca povzročila toliko škode, da se je zdaj tudi EU končno odločila za spremembo direktive o zelenem javnem naročanju. In zelena davčna politika? In povezovanje znanosti, gospodarstva in politike, ko gre za raziskovalne in aplikativne projekte zelenega razvoja? Investicija v infrastrukturo z zelenim pedigrejem – kje je Slovenija in kako to počne? Zakaj vladne službe ne znajo ali nočejo angažirati stroke?
Predstavitve na 2. Zelenem forumu vzbujajo več optimizma, kot pa odgovori na vprašanja, ki se jih v redefiniranju drugačne razvoje vizije Slovenije ne moremo izogniti. Anatomija dosedanjega razvoja je preveč zgovorna. To je anatomija neke politike, ki je Slovenijo razvojno blokirala. Drastično je povečala zunanji dolg in prav tako dolg do okolja.
Slovenija kot ekoregija v EU je lahko začetek drugačne vizije. Takšna razvoja streznitev pomeni prenos zelene okoljske politike v vse sektorje na državni in lokalni ravni. Res je, da Slovenija še nima ministrstva za naravne vire in da ima Ministrstvo za kmetijstvo in okolje in ne Ministrstva za okolje in kmetijstvo. Blaž Gregorič, direktor slovenskobistriške komunale meni, da se to okolju v Sloveniji pozna. Pritrjujem mu. A večja težava je, da se krepi občutek, kot da naša ministrstva, ko gre za vitalne projekte države, delajo v različnih državah. Ali ni razvoj krožnega gospodarstva, zelenih tehnologij, učinkovitega ravnanja z viri, kot so odpadki, voda, energija, gozdovi, zemljišča, hrana, zrak, minerali, kovine, vitalni interes Slovenije in njene prihodnosti?
In kako je bila doslej organizirana država? Pustimo, ali je bila talka politike in uradništva, ki je nesporni upravljavec države. Vprašanje, na katerega bo morala zelo hitro odgovoriti nova vlada, je, kako bo zagotovila medsektorska usklajevanja na podlagi jasne politike, kakšna bo zelena prihodnost Slovenije. Torej – kako do Slovenije kot ekoregije v EU?
Ali lahko dobi stalni mandat za to zeleno razvojno avtocesto, ne glede na nepremišljene strankarske igre pri upravljanju države, Služba vlade za razvoj in kohezijsko politiko ob visoki odgovornosti podpredsednika vlade ali zelenega ministra? Še je živ spomin na ugaslo službo za podnebne spremembe, a nova razvojna smer države je največja priložnost in izvrsten izziv za prebujeno Slovenijo.
V zeleni Sloveniji bomo neformalno povezali protagoniste zelene rasti v znanosti, gospodarstvu, civilni iniciativi in v državni upravi za Slovenijo kot ekoregijo v EU. Iščimo poti, da država ne bo več problem.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 88/89 lahko prelistate tukaj.
