Kar se odloži, se ne odpravi
ali
Kdor vidi, naj ne bo kratkoviden
Šlamastika morebiti celo ni povsem ustrezna beseda za tisto, kar se v zadnjem letu dogaja na ekonomskem in političnem odru s komunalnimi cenami. Saj ni le sitnost, če v kompleksni komunalni zmedi, seveda zaradi večletne ne prav premišljene zamrznitve cen, vsakdo po svoje išče rešilno bilko. A ta rešilna bilka marsikje že vzdihuje, kaj bo z vodo, kaj z odpadki, kaj s kanalizacijo, kaj z razvojem komunalne infrastrukture…
Mavrična anketa mnenj, ki jo o cenah objavljamo, je zgovorna res v različnih tonih. Zdaj pa manjka še šestnajstinka do vsaj približnega sozvočja. Zato so spet na potezi MKO, Zbornica komunalnega gospodarstva in Skupnost&Združenje občin. Če bodo predolgo čakali, ne le zaradi zahteve Računskega sodišča, se bodo spet znašli v pajkovi mreži. Kar se odloži, se ne odpravi. Ali se pri tem ne zdrznemo in pomislimo na odpadke ali pa na zaprašene napovedi o izgradnji sežigalnic v Sloveniji?
Aktualni minister je sicer v intervjuju odkrito pojasnil, da se vse pač ne da naenkrat. Lani je zavestno prednostno iskal vire za izgradnjo okoljske infrastrukture. Zdaj pa so na vrhu URKO, luknjičast sistem ravnanja z odpadno embalažo, vse hujša zmeda z odjavo izrabljenih motornih vozil in zelo trdoživo, zdaj že nehigienično, odlašanje, kdaj bo v državi dozorela odločitev o ureditvi termične obdelave odpadkov.
Nekaterim zamudam smo lahko nekoliko prizanesljivi. Pri tistih, kjer gre za ciklično ponavljanje rahlih ali močnejših stresov, na primer ravnanje z embalažo (ni naklučje, da je problem eksplodiral v tožbi med shemo Interseroh in Ministrstvom za kmetijsvo in okolje) ali sežigalnico, pa gre za strdke v operativnem ožilju ministrstva. Upravičen je očitek, da na primer na MKO samo trije pokrivajo odpadke. Toda, ali ni to dobro izhodišče za vprašanje, kakšno je menežeriranje ali upravljanje ministrstva? Pa to ne velja le za MKO. Saj ne gre le za parcialne, konkretne štrleče prioritete in projekte, ki bodo vsak dan bolj zahtevale holistični uradniško-poslovni in razvojni pristop k vladnim rešitvam ali pri pripravi kompetentne zakonodaje. Gre za precej več. Gre za odločitve, ki so in niso samo okoljske, niso samo dnevne, so strateške, a pogosto niso usklajene ne medsektorsko, kaj šele med tistimi, ki jih udarijo po hrbtu.
Dva primera.
Subvencije za OVE in URE in okoljski davki.
Franko Nemac je v intervjuju v reviji nedvoumen. Zaveze iz akcijskega načrta za OVE iz leta 2010, ki je predvidel do leta 2020 postavitev 139 megavatov fotovoltaičnih proizvodnih naprav, je Slovenija presegla že konec leta 2011. A glej, previsoke subvencije so ostale. Kot da ni nobene kontrole in nobenega regulatorja, kot da se ne vidi preko nosa. Pri tem pa Franko Nemac ugotavlja, da z OVE in URE ne moremo ne kratkoročno in ne srednjeročno rešiti lastne oskrbe z energijo, lahko jo le dolgoročno. Še njegova pika na i: Prioriteta mora biti gospodarski in ne energetski razvoj.
A teh glasov se ne sliši. Nasprotno. Februarja je začel veljati zvišan prispevek za OVE, napovedujejo pa še višje trošarine za energente. Okoljski davki so se v Sloveniji od leta 2008 do 2010 povečali za 15,62 % in še kar naprej naraščajo. Največ za energente.
Malo pameti za predah, prosim, za celovit pogled na razvoj države. Predvsem na odgovornih ministrstvih. V izgubah so banke, v izgubah je nekonkurenčno slovensko gospodarstvo. Morda bo moral kdo z vrha kakšnega ministrstva peš, kot svoje dni apostoli, da bo srečal spoznanje, kakšno škodo dela Sloveniji.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 76 lahko prelistate tukaj.
