Komu zeleno zastavico, komu rdeči karton?
V Bruslju so delili zelene zastavice, a ne le zelenih, za bolj ali manj uspešno ravnanje z odpadki. Slovenija se je znašla nekje v zlati sredini. Pri reciklaži, na primer, je celo med najboljšimi. Seveda, če dobrohotno odmislimo opazke domačih strokovnjakov, ki ne verjamejo povsem statistiki, in protagonistom pri ravnanju z odpadki oziroma pri njihovi predelavi, češ da je na trgu z odpadki premalo reda in nadzora, preveč sive ekonomije in poslov pod mizo. Pirovo zadovoljstvo? Ne. Zelene zastavice iz Bruslja so zelo dobrodošle. Zlasti zato, da osrečijo tiste, ki želijo še bolj kot doslej stepati prah z zaprašene debele preproge okoljske zakonodaje, in močneje pocukajo za rokav tiste, ki v vsakem predpisu iščejo luknje ali delajo netransparentno.
V reviji, ki jo listate, smo želeli pri nekaj okoljskih temah stehtati, kaj lahko vknjižimo kot pozitivno bilanco, kot kritični poziv ali javno vprašanje ali pa kot precedek, ki bi moral koga v državi končno zmodriti. Teme, ki štrlijo, so med drugim, ravnanje z izrabljenimi motornimi vozili, z biološko razgradljivimi odpadki, direktiva o ekodizajnu, komunalno gospodarstvo in predelava nagrobnih sveč.
Torej, zakonodaja je napisana, direktive so, uredbe so in tudi zavezujoča odgovornost je znana. Pravni okoljski okvir je jasen za vsakogar, ki zna brati in ga hoče vsrkati vase kot vedenjski vzorec na vsakem koraku – doma, v poslu, v naravi, povsod.
Pa poglejmo.
Najprej, kaj se že leta dogaja v Sloveniji z izrabljenimi motornimi vozili. Sivi trg je močnejši od predpisov in inšpektorjev. Ministrstvo za okolje je na pobudo izvajalcev javne gospodarske službe že leta 2007 finančnemu ministrstvu poslalo predlog, s katerim bi preprečili zlorabo izjave o lokaciji. Z njo vozilo lastnik odjavi iz prometa, nato pa ga odda v nelegalno razgradnjo posameznikom ali avtomobilskim odpadom. Na sivem trgu se zgubi okrog 30.000 in več vozil. Kdo je odgovoren, da se zgodba o izjavi o lokaciji pripoveduje kot zgodba o jari kači? Ali je to morda samo uradnik na Ministrstvu za finance? Ali je junijski Akcijski program za odpravo administrativnih ovir začetek rešitve? Malo še počakajmo.
Samo nekoliko drugače je z biološko razgradljivimi odpadki. Direktiva o odlaganju na odlagališčih je zavezujoča, zato lahko Slovenija pričakuje ukrepe iz Bruslja. Preveč BIOO konča na odlagališčih. Zakaj? Ker si nekatera komunalna podjetja Uredbo razlagajo po svoje, kot kaže, pa problema s službo na MKO niso razčistili.
Slovenija je letos sprejela pravilnik, ki določa zahteve za okoljsko primerno zasnovo, gre za ekodizajn proizvodov, povezanih z energijo. Pri proizvodih, ki uporabljajo energijo, in močno vplivajo na okolje, načela ekodizajna in trajnostnega razvoja zahtevajo premišljeno uporabo surovin, embalaže, transporta in vsega, kar vpliva na življenjski ciklus izdelka. Inšpektorji so nadzirali izvajanje direktive o ekodizajnu pri TV-sprejemnikih, TV-komunikatorjih in zunanjih napajalnikih. Rezultat? Neustreznost se je gibala od 17 do skoraj 40 %. Podjetja reagirajo zeleno in nezeleno.
Navidezno najnovejša odločitev Vlade, da ne odmrzne cen komunalnih storitev in podaljša agonijo komunalnih podjetij, ne sodi v okvir, o katerem razmišljam. Pa zelo sodi. V prvi vrsti že zato, ker se že tretje leto ne ve, kdo koga tenta. Ali Vlada komunale in občine ali pa je obratno? Ali res ni mogoče domisliti v nekaj letih metodologije, ki bi dala vsezavezujoč odgovor, kako dolgoročno urejati cenovno politiko komunalnih storitev in s tem postaviti drugačne temelje za razvoj podjetij, ki nosijo glavno breme izvedbe okoljske zakonodaje?
In pika na i pri nagrobnih svečah. Kako to, da ARSO še zmeraj ni dal Pronsu nobenega odgovora glede predelave ONS v Avstriji?
Pravni predpis ni življenje. V Sloveniji je tudi sicer preveč zmuznetov, ki se požvižgajo na pravno državo. Produkcija okoljske zakonodaje z vso latovščino, ki je njena kolateralna škoda, ne jenja. Prav zato bo občutljiva odgovornost uradnikov na MKO, stroke, zlasti pa izvajalcev okoljskega, trajnostnega programa do tega, kaj se dogaja v praksi, signal tistim, ki si za zdaj zaslužijo zeleno zastavico, in tistim, ki jim je treba pokazati rdeči karton.
Okolje zahteva nadzor. Še bolj pa zahteva v Sloveniji javno odgovornost in transparentnost v ravnanju in obveščanju – čas skrivanja in izmikanja javnosti mineva. Včasih je za velik premik dovolj drobna poteza.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 71/72 lahko prelistate tukaj.
