Slovenija, gospodarna z viri – odpadki?
Se spomnite slogana dajte industriji odpadne surovine? Že dolgo zveni v ušesih. A zdaj? Je Slovenija gospodarna z viri? Dobivajo odpadki status surovine in tako prispevajo k večji konkurenčnosti gospodarstva?
Resna vprašanja. Slovenija sicer ne odkriva od danes, kaj je treba storiti za trajnostno rabo naravnih virov, kako zmanjševati energetsko in snovno intenzivnost, spodbujati ponovno rabo odpadkov, zapirati snovne in energetske tokove in začeti sestavljati družbo recikliranja. Lani je bil celo zamišljen akcijski načrt spodbujanja ekonomije zaprtih snovnih poti, a je za zdaj še v predalu. EU je leta 2008 sprejela Akcijski načrt o trajnostni proizvodnji in potrošnji, letos pa se odloča za pogled na papir in v prakso, v življenje.
No, morda se EU počasi le prebuja in okoljski komisar Janez Potočnik si ne bi smel zatiskati oči. Zakaj? Ker se EU po polževo srečuje sama s seboj. Poglejmo mnenje evropskega ekonomsko-socialnega odbora EU izpred leta dni. Takrat je odbor analiziral, kaj se na trgu EU dogaja z dostopom do sekundarnih surovin. Pri tem je navajal skoraj vse – od starega železa do odpadnega papirja, stekla, plastičnih in drugih odpadkov. A najbolj iskriv poudarek za staro Evropo je ugotovitev odbora, da nekatere države (ZDA, Kitajska) obravnavajo razpoložljivost surovin kot strateško vprašanje. In še, da sta stalen dostop do surovin in njihova trajnostna raba ključna elementa trajnostne politike EU. Recikliranje pa da je gospodarska dejavnost, ki prispeva znaten delež BDP Evropske unije. No, presenetljivo spoznanje je vendarle naslednje, dobesedno citirano: Večina odpadne embalaže, odpadne električne in elektronske opreme ter biološko razgradljivih odpadkov se predela zaradi izpolnjevanja ciljev različnih direktiv…
Kajti uredbe, direktive in sklepi med seboj niso usklajeni. Končna življenjska usoda odpadka kot surovine zanima predvsem tiste, ki že dolgo vedo, kako se temu streže na črno. Okoljska zakonodaja je za trg gluha in celo sheme v Sloveniji priznavajo, da v resnici ne vedo natančno, kaj se zgodi z odpadki kot surovino. Znani slovenski strokovnjak pripominja: Poglavitni tokovi profitonostnih odpadkov so že pokriti. Kje končajo in po kakšni ceni, pa je drugo vprašanje, celo za policijo…
Kako je potemtakem razsvetljena Slovenija, če je že, pri rabi virov in kako pri odpadkih kot surovini? Skrb je upravičena. Pri merjenju snovne produktivnosti je Slovenija med najslabšimi državami v EU. Slovenska podjetja so na slabem 6. mestu med 27. članicami EU glede na delež stroškov materiala v skupnih stroških. Na enoto ustvarjenega BDP porabimo več naravnih virov, kot je povprečje v EU. Med slovenskimi malimi in srednjimi podjetji je več kot tretjina takšnih, ki za nakup surovin porabijo 50 % vseh stroškov. V zadnjih letih se sicer ustvarjena dodana vrednost na eno tono surovin dviga, vendar, uvrščeni smo na rep lestvice EU.
Kako bo torej Slovenija domislila novo strategijo ravnanja z odpadki, ki bo v temelju upoštevala naše prehudo zaostajanje pri snovni produktivnosti v primerjavi s članicami EU? Ali drugače – ekonomija zaprtih, snovnih poti zahteva pri ravnanju z odpadki razširjen koncept – reduce (zmanjševanje), reuse (ponovno rabo), recycle (recikliranje), subsitute (zamenjava), safeguard (varovanje) in value (vrednotenje). Poti od odpadka do surovine so v Sloveniji zamegljene, baze podatkov nepopolne, saj sledenja tokov odpadkov država še ni domislila.
Kje smo zdaj?
Slika kajpak ni črnobela. V Sloveniji je bilo leta 2010 predelanih več kot 5,9 milijona ton odpadkov, odstranjenih pa okoli 1,6 milijona ton odpadkov. Industrija vse bolj upošteva vrednost sekundarnih surovin.
Znano in vnovič potrjeno pa je, da na odlagališčih konča preveč komunalnih odpadkov. V EU 191 kg na prebivalca ali 37 % od skupne količine nastalih komunalnih odpadkov na prebivalca (512/kg na prebivalca), v Sloveniji povprečno 422 kg na prebivalca. Od tega pa se jih odstrani z odlaganjem približno 64 % oziroma 272 kg na prebivalca. Kaj se torej zgodi, če drugo odmislimo, z okrog 825.000 tonami odpadkov na odlagališčih? Kajti tisto, kar odložimo, izgubimo.
Slovenija še ni opredelila integriranega pristopa k ravnanju z odpadki kot surovino, številne specifične uredbe o recikliranju pa v resnici odpadkov ne obravnavajo kot surovine. Tako so tokovi odpadkov, zbranih na račun davkoplačevalcev, znani predvsem tistim, ki poznajo njihovo ceno na trgu.
Tudi zato vas vabimo na strokovno srečanje Odpadki za surovine – za večjo konkurenčnost gospodarstva. Dobimo se v Celju.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 68 lahko prelistate tukaj.
