Odpadki, komunale in strategija, ki je ni
Z odpadki ni vse narobe. Ni. A res je, da tako ne gre več naprej in novi minister ima veliko priložnost za kritično revizijo. Pa še nova Uredba o odpadkih je na mizi. Torej, ne čakati.
Zakaj ne? Najprej nekaj iz okoljske prakse. Da bo lažje razbrati, kje smo in kje nismo.
Oba, Marko Omahen s podjetjem Omaplast in Franc Frelih s Plasto, živita od odpadkov. Z reciklažo. To, kar zahteva nova, decembra sprejeta Uredba o odpadkih, nadomestitev virov ali postopne korake do družbe recikliranja, počenjata že več let. Uspešno. Marko Omahen ob realnem pogledu na odpadkarsko zmedo v Sloveniji izreče tudi priznanje. Češ, ob vsem, kar se dogaja nerazumljivega v sistemu ravnanja z odpadki, je res, da ločeno zbiranje daje rezultate. Na trgu je več odpadne plastike. Primož Bajželj iz kranjske komunale je postregel še z enim podatkom, a ni edini, da so v nekaj letih kar za trikrat zmanjšali količine odloženih odpadkov.
In naprej o premikih.
V krškem Kostaku so v poslovni in okoljski politiki pri odpadkih jasni. Miljenko Muha, predsednik uprave, pojasnjuje njihovo strategijo zelo preprosto: Naša naloga je, da občanu dajemo najbolj kakovostno komunalno oskrbo za korektno, kar najnižjo ceno. Veliki centri za ravnanje z odpadki ne bodo mogli poslovati racionalno, plačevali pa bodo občani. Zato sicer niso zaprli vrat za sodelovanje s CEROD-om, a gredo po svoje. Premišljeno.
Drugače kot tam, kjer zaradi administrativnega zapiranja odlagališč hitijo, kako priti do okoljevarstvenih dovoljenj, in se na vrat na nos odločajo za provizorične rešitve, kako zagotoviti obdelavo mešanih komunalnih odpadkov. In marsikoga čedalje bolj boli glava.
A to še ni vse.
Gasilska rešitev naj bi razrešila tudi nasprotja pri prevzemanju odpadne embalaže. Napovedana tehnična uredba bi sicer lahko zakrpala nekatere luknje pri načinu prevzemanja komunalne odpadne embalaže. Vendar, ali ne bi bilo bolje, saj bodo sheme morale do konca leta pridobiti nova okoljevarstvena dovoljenja, premisliti, kakšna naj bo nova Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Seveda, z njihovo zavezo, da upoštevajo sedaj veljavna pravila igre in v GIZ-u dogovorijo, da ne bo spet karambolov pri prevzemanju. Navsezadnje je MKO v funkciji regulatorja in bo moral zdaj in pozneje to vlogo odigrati drugače, kot jo je doslej. Če se je okoljska politika odločila za liberalizacijo na trgu odpadne embalaže in s tem za več shem, se kljub vsemu ne bo mogla odreči določene vloge regulatorja, saj je v odpadkih preveč življenja, da bi lahko država od njih dvignila roke. A ker so odpadki vse bolj posel, za nekatere predvsem in edinole to, sedanji sistem ravnanja z odpadki pa se kaže kot rešeto, ki ga ni mogoče samo pokrpati malo tu in malo tam, pa že bo nekako, je neizogibno vprašanje, kako drugače. Kako torej naprej?
Najbolj preprosto je seveda pametno reči, da Slovenija potrebuje novo krovno strategijo ravnanja z odpadki. To je že res, saj jo navsezadnje izsiljuje že nova Uredba o odpadkih. Ampak nekaj drugega je še bolj res. Zahteva jo praksa, zahteva jo življenje, ki mu preobložena zakonodaja očitno ni kos.
Nekaj iztočnic za premislek.
Kako stimulirati ločeno zbiranje odpadkov in kakšno vlogo lahko pri tem odigrajo komunalna podjetja, sheme in podizvajalci?
Kako nemudoma pristopiti k projektoma termične izrabe odpadkov v Sloveniji?
Kakšne so ali bi lahko bile zmogljivosti za reciklažo in obdelavo odpadkov v Sloveniji?
Koliko regionalnih centrov za ravnanje z odpadki Slovenija zares potrebuje in ali ne bi bilo modro ponovno pretehtati zamisli (glede na to, da prisegamo na slogan, da je najboljši odpadek, ki ga ni), da bi državi zadostovali največ trije takšni centri? Ali ne bomo sprejeli programa preprečevanja nastajanja odpadkov?
Kakšno dejansko vrednost, v celotni sliki gospodarjenja z odpadki, ima administrativno zapiranje odlagališč? Kakšne so takojšnje alternative, da ne bo še več ad hoc rešitev?
Kako bo z ekonomskim položajem in razvojem komunalnega gospodarstva v Sloveniji, če se bo komunalo obravnavalo predvsem skozi statistična očala cenovne politike?
Dovolj vprašanj. Kdo bo pripravil odgovore?
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 67 lahko prelistate tukaj.
