Še ena črna pika za MOP
Velika črna pika države je, ker nimamo sežigalnice … Tako je v prejšnji reviji EOL med drugim menila Milka Leskošek in dodala, ko je opozorila na tehnologijo, da je država v zakonodaji predpisala najstrožje standarde in zahteve. V večini držav EU so blažji.
Toda slovenska zgodba o termični obdelavi odpadkov in o dveh sežigalnicah, dolžnost za njuno postavitev je MOP netransparentno prelagal po pisarniških predalih, se v tej reviji bere, zapisano s skrajno dobrodušnostjo, kot ena izmed epizod nerazumljive in nerazumne politične neodgovornosti. Okoljske, gospodarske in še kakšne. Mariborska občina, ki je tudi na lastni koži občutila neodzivnost države, namerava celo tožiti MOP. Prepričani so, da je povzročena velika gospodarska škoda. A preden se vsaj deloma osvetli kronologija najmanj triletne gluhote na državni ravni na pobude, predloge in opozorila iz Ljubljane in Maribora, naj se vendarle zganejo uradniki, minister ali vlada in se končno odločijo za strokovni pristop k izgradnji objektov za termično obdelavo odpadkov, je vendarle treba odkrito zapisati: Sloveniji je skoraj v celoti spodrsnilo pri odpadkih. Skoraj, ne povsem. Toda v zadnjih mesecih so odpadki dvignili toliko prahu s smetmi vred, žolča in človeške prizadetosti, a tudi odkritega nasprotovanja pisarniški ozkoglednosti ARSO in MOP, da nekateri rezultati žal zbledijo.
Po vrsti.
Prvič.
Najbolj razvpita okoljska zgodba o (ne)prevzemanju embalaže dobiva etapni epilog z okroglo mizo. Objavljena je v reviji, ki jo držite v rokah. Več sreče se odpadni embalaži, pobrani in neprevzeti, nasmiha že zato, ker si bodo MOP, sheme, komunale in ARSO (pa še kdo bo moral upoštevati načelo transparentnosti pri ravnanju z okoljem) sami zabili žebelj v krsto, če ne bo dogovora. No, da dogovora ni, je prvi odgovoren MOP.
Drugič.
Zapiranje odlagališč in pridobivanje okoljevarstvenih dovoljenj je še nekoliko hujša zgodba. Dr. Silvo Žlebir, direktor ARSO, v pogovoru pojasnjuje in priznava. Do zdajšnjega zapleta in nemajhnih kazni, ki jih okoljska inšpekcija izreka komunalam in posameznikom, bi se lahko izognili. Če … Če bi se MOP, občine in komunale pravočasno dogovorili, brez nenehnih odpustkov, kdaj bo sprenevedanj konec. Konec pa je tak, da ni dober za nikogar.
Tretjič.
Očitek iz poročila OECD, da mora Slovenija pripraviti celovito strategijo ravnanja z odpadki, povišati ceno odlaganja in urediti predelavo gradbenih odpadkov, v resnici zahteva red. A to vemo brez OECD. Tudi pri izgradnji okoljske infrastrukture. Predvsem pri napihnjenem številu regionalnih centrov za ravnanje z odpadki in pri tem, da skoraj vsak center na novo odkriva Ameriko. Vsaj že dve leti, če ne več, tisti, ki se spoznajo na odpadke, opozarjajo, da Slovenija potrebuje odločno manj centrov, kot jih gradi oziroma načrtuje. Zmogljivosti bodo, odpadkov ne bo. Ne bo pa obratov za reciklažo.
Četrtič.
Okoljskih ciljev pri ravnanju z odpadki, to se že dolgo ve, Slovenija ne more doseči brez termične obdelave. Odpadki so energetski potencial, so surovina, vir. Zato Slovenija z novo uredbo krmilo obrača drugače – preprečevali bomo nastajanje odpadkov, naredili vse za nadomestitev uporabe naravnih virov. A kaj! Prej bo treba z grenko pilulo v ustih povedati, zakaj je MOP, kot pravi eden od akterjev, od leta 2009 zaviral projekt energetske predelave odpadkov v Ljubljani. Tudi v Mariboru. Objavljamo celotno kronologijo zares nenavadne neodzivnosti MOP na pobude investitorjev in sklepe Odbora DZ za okolje in prostor. Za kakšne zneske gre? Za vsaj 220 milijonov. Od tega bi lahko dobili 100 milijonov nepovratnih sredstev iz Bruslja. In bi lahko že gradili, če ta dva prednostna projekta nenadoma ne bi zdrsnila na dno lestvice okoljskih infrastrukturnih naložb in postala neprednostna.
Projekta termične obdelave odpadkov Slovenije sta dobila dolgo dolgo brado. Šolski primer, kako se ne sme delati, že s pogledom iz helikopterja. A od blizu? In podrobno? Kdo si zasluži lekcijo?
Petič.
Lekcije so lahko začetek drugačne modrosti. Še posebej, če se bomo vsaj kdaj spomnili na tisti Aristotelov poduk, da državo bolje upravlja pameten človek kot še tako pameten zakon. Saj odpadki pravzaprav niso ničesar krivi. Odpadki pač so.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 66 lahko prelistate tukaj.
