Ne vem, ali je Edi Kraus, generalni direktor Julona, kjer so pred dnevi odprli obrat za proizvodnjo econyla, ekološkega poliamida iz zmletih odpadnih ribiških mrež, pred leti spremljal marakeški okoljski vrh. V Marakešu se je namreč svet pogovarjal o desetletnem okvirnem programu trajnostne potrošnje in proizvodnje, zato potem marakeški proces. Marakeški proces vodita UNEP in UNDESA, ustanovili pa so takrat sedem delovnih skupin. Med drugim za trajnostni življenjski slog in za trajnostne izdelke, EU pa je celo pripravila po tej pobudi Akcijski načrt o trajnostni potrošnji in trajnostni industrijski politiki.
In zdaj EU že ponuja nov slogan. Odpadki so vir. Ponujena so merila, kdaj je odpadek odpadek in kdaj dobi status surovine. Navidezno smo pred novim okoljskim izzivom, čeprav to, o odpadkih kot sekundarnih surovinah in o novih proizvodih iz odpadkov, kajpak ni od včeraj. Je pa res, da so človeštvu začele tako gosto padati na glavo skale, da se začenja trezniti. Zato je Julonov primer kot zlato klasje na plevelasti okoljski njivi. A vendar tudi v industrijskih podjetjih v zadnjem letu vse bolj opozarjajo zakonodajalca, naj se opredeli do odpadkov in jih res začne vrednotiti kot vire. A kaj lahko prav pri tem pokaže Slovenija? Razmišlja o tem okoljskem izzivu tudi kot o gospodarski in razvojni priložnosti? Kje smo? No, če bi sodili samo po tem, koliko podjetij v Sloveniji uvaja sistem okoljevarstvenega vodenja organizacij, EMAS, potem smo daleč od okoljske maksime. Toda, res je, to ne more biti edino merilo. A vendarle, Julonov je premalo.
No, odpadki kot vir so ena od osrednjih tem v reviji. V drugi pa smo se globalno razgledali po kovinski embalaži. Pa še nekaj. URKO še ni pripravljen. Le kdo si ne želi reda pri ravnanju s komunalnimi odpadki?
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 59 lahko prelistate tukaj.
