Andrej Andoljšek, Pinus: Z vašim mnenjem se ne strinjam. Svoja sredstva usmerjamo v zagotavljanje realne varnosti in zmanjševanje obremenjenosti okolja in neustvarjanje percepcije skozi PR. Morda je strategija napačna, vendar je skladna z vrednotami družbe …. Žal pa v danih razmerah, ko izvajamo intenzivno omejevanje stroškov, nimamo opredeljenega budgeta za oglaševanje ali tovrstni PR…
Jože Volfand, EOL: Razumem, so časi racionalizacije. Priznam pa, da se mi zdi nenavadno za podjetje vaše vrste, ki obremenjuje okolje, da nimate načrta in sredstev za okoljsko komuniciranje. To je ena izmed zahtev za podjetja, ki so odgovorna do okolja.
Tako je potekal dialog, ko smo za eno prejšnjih številk EOL pripravljali prispevek o Pinusovem obremenjevanju okolja in o tožbi civilne iniciative. Zaupanja v okolju med Pinusom, občino in lokalnim okoljem ni bilo. To ni edini primer, mislim na zaostrovanja med onesnaževalci, civilno družbo in stroko. Tako se zdaj dogaja, o tem pišemo v reviji, da okoljevarstvena dovoljenja odvzema sodišče. In demantira stroko. Kdo ima torej v rokah strokovne argumente? Kako do zaupanja?
A bistveno je, če prst usmerim v industrijske onesnaževalce, predvsem tiste, ki so si morali pridobiti okoljevarstvena dovoljenja, koliko so zares odgovorno trajnostni. Ali o trajnostni proizvodnji že sliši menedžment z zeleno zavestjo? Navznoter in navzven, v ustvarjanje zaupanja z javnostjo. S spuščanjem kisika v še prepogosto zatohlost v menedžerskih glavah. A uravnovesim – marsikateri menedžer že ve, da mora prisluhniti sporočilom industrijske ekologije.
Zato v Fit medii vabimo v komunikacijsko omrežje Zelene Slovenije. K objavi zelenih informacij v reviji EOL in na portalu www.zelenaslovenija.si. Odpiramo medijsko pot za strokovno komuniciranje.
Sicer si bo moral marsikdo med onesnaževalci kmalu postaviti vprašanje: Kdo se vrne s spodvitim repom, ker se mora končno spametovati?
Jože Volfand,
glavni urednik
Aktualno številko EOL 57 lahko prelistate tukaj.
