Energetski prehod Slovenije kot strateški pristop k manjši rabi virov
O tem, kaj bo s svežnjem Pripravljeni na 55, v Bruslju niso enotni. Evropski parlament nedavno ni sprejel akta o reformi trgovanja z izpusti ogljikovega dioksida. Padel je zato, ker so se zmanjšale ambicije pri zniževanju izpustov v nekaterih sektorjih gospodarstva, to je v industriji, proizvodnji energije in v letalstvu. Premočan naj bi bil vpliv fosilnega lobija. Parlament naj bi tako razvodenel usmeritve EK o zeleni preobrazbi gospodarstva. Odloženo je tudi odločanje o posebni dajatvi pri uvozu energetsko potratnih izdelkov iz držav brez strogih podnebnih pravil. Še več nasprotujočih si interesov med strankami v evropskem parlamentu in članicami EU bo pri odločanju, da bi od leta 2035 v EU prepovedali prodajo novih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil z motorji z notranjim izgorevanjem. Bruselj tudi pri sankcioniranem uvozu energentov iz Rusije sprejema kompromise, ker nekatera nacionalna gospodarstva zahtevajo izjeme.
Kako bo ukrepala Slovenija, ki ji EK priporoča pospešek pri energetski preobrazbi in pri digitalizaciji? Kakšen bo realistični scenarij za energetski prehod Slovenije, ki bi uspel povezati cilje razogljičenja, konkurenčnost gospodarstva in socialno sprejemljivost ukrepov? Mag. Vekoslav Korošec je na večdeležniškem strokovnem posvetu Strateškega sveta za energetski prehod Slovenije (to je osrednja tema te številke revije EOL) izjavil, da je energetski prehod za industrijo izziv na tehnološkem, razvojnem in finančnem področju, a da za takšne tektonske premike ni veliko časa. Danijel Levičar pravi, da v Strateškem svetu zagovarjajo razvojno smer, ki bo z energetsko neodvisnostjo in podnebno nevtralnostjo izboljšala in ne poslabšala konkurenčnosti nacionalnega gospodarstva. Dodaja, da je energetsko-podnebni prehod v nizkoogljičnost največji projekt po osamosvojitvi Slovenije za energetiko in celotno družbo.
Slovenija, to se je pričakovalo že ob sprejemu NEPN, potrebuje akcijski načrt energetskega prehoda vsaj do leta 2030, a s konkretnimi odgovori na vprašanje, kaj bo jedro energetskega prehoda in kako bo dosežen. Poenotenja, kakšna bo energetska mešanica ob koncu rabe premoga v Sloveniji, ni. Prav tako se preveč odmika konkretni dogovor o tem, s katerimi naložbami doseči večji delež OVE do leta 2033 (konec s premogom) in koliko lahko s tem zmanjšamo izpuste CO₂? Takšna transparentnost, ve se, za katere naložbe gre (zlasti HE in SE, nekaj VE, zdaj tudi koraki z geotermalno energijo), bo olajšala javno razpravo in možnosti za nacionalni konsenz o rabi jedrske energije. Nobenega važnejšega podnebno-energetskega dokumenta ni več, ki v proizvodno strukturo brezogljične energije zaradi uvozne neodvisnosti ne bi navajal podaljšanja obratovanja NEK do leta 2043 ter gradnjo drugega bloka JEK. JEK2 naj bi začel komercialno obratovati v začetku leta 2037, navaja skupina energetskih strokovnjakov v znanstvenem prispevku Trajnostni prehod slovenskega elektroenergetskega sistema do 2050.
Torej je zdaj res zadnji čas za odločitve.
Energetski prehod energetike bo tako ali drugače določala kriza z energenti. Morda bo kdo želel potegniti za zavoro, češ da lahko zelena preobrazba počaka. Vendar gre za strateške razvojne odločitve, kar dobro ve del menedžerskih ekip v energetsko intenzivni industriji, ki močno znižuje odjeme energije. A gre tudi za strateško odločitev Slovenije, kakšen bo njen razvoj. Ali bo gospodarstvo v prihodnjem desetletju še naprej raslo predvsem s povečano rabo naravnih virov ali pa bo z inovacijami, novimi tehnologijami in učinkovitimi procesi v proizvodnji manj jemalo naravi in kljub temu raslo? Nova Zelandija se je leta 2019 odločila, da opusti BDP kot osnovno merilo gospodarskega uspeha.
