Vlada je v odhajanju, ali Slovenija morda tudi?

Novinarka Erika Žnidaršič je na eni izmed januarskih Tarč povabila v improviziran studio strankarske špice. A brez prvokategornikov. Tako da ji iskriva metafora, kdo bo stopil v prevrnjen čoln po odstopu predsednika vlade, ni prav dosti pomagala. Takrat in pozneje smo se gledalci naposlušali izjav o novih volitvah in novih koalicijah, kot da didžej kar naprej vrti melodijo, ki vedno malo hrešči. Kajti slovenske vlade rade odstopajo, predčasnih volitev je preveč. Vladnih ekip, kakršnih si Slovenija zasluži, predvsem pa jih na zdajšnjih razpotjih, evropskih in domačih, potrebuje bolj kot kdajkoli prej, ni in ni na glavnem odru. Povrh razcepljeno volilno telo glasuje tako, da zgodba o prevrnjenem čolnu in iskanju novega krmarja piše podobna nadaljevanja. Kam lahko Slovenijo nosi in odnese takšen tok nenehnega strankarskega prerivanja?

Ali ni že morda čas, da nas medijski prostor, ko vlada odhaja in se radodarno seje ljuljka, raje pritegne z vprašanjem, kje pa je v tem trenutku Slovenija. Kaj je ostalo na situ? In če vlada res opravlja le tehnične posle, ali državni zbor v tem času ne more odločiti na primer o stanovanjskem zakonu ali zakonu o dolgotrajni oskrbi? Če stranke javno prisegajo, kako ga ljudje potrebujejo. In podobno je z direktorati, ki so pripravili celo črto gradiv – na primer za NEPN, ki naj bi ga Slovenija sprejela do konca februarja. In v NEPN so zapisani konkretni cilji. Zakaj takrat, ko vlada odhaja, ne postane prva zvezda slovenske politike in medijske scene Slovenija? Na Tarči lahko z dilemo, ali bomo izbrali model vzdržnega razvoja. Ali kakšne možnosti zelenega slovenskega solsticija omogoča napovedana rast BDP v prihodnjih letih, ki naj bi bila okrog 2 % ali nekaj več. Finančni izračun za oživitev NEPN namreč omenja dvoštevilčni znesek milijard evrov. Morebiti pa o tem, ali je Slovenija kot dremajoči velikan, ki čaka, kdaj ga bodo zbudili, da bo znal zadevati točno v sredo tarče. Kajti vladam manjka fokus, pripravljenost in pogum za strateške odločitve. Ne le pri NEPN. A prav Nacionalno-energetsko-podnebni načrt je s Podnebnim zakonom in bilančnimi pregledi, kje smo in kam naj ciljamo, adrenalin za zeleno vodstvo države.

Prvi primer, kako se čaka in ne odloči, čeprav je samooskrbnost, ne le pri odpadkih, politična beseda, ki je ne slišimo prav redko, razkriva stiske pri komunalnem blatu. Zakonodaja, pravi Nataša Uranjek iz velenjske komunale, je naložila obvezni gospodarski javni službi odvajanje in čiščenje odpadih vod. Ni pa predpisala, ali naj poskrbi tudi za odstranjevanje produktov čiščenja odpadih vod, blata. Tako regulator. Trg je ravnal, kot ravna trg. Dokler se je dalo blato izvažati, ni bilo posebne volje, najbrž niti možnosti, za samooskrbne rešitve. Ali jih je komunalna panoga pravočasno predlagala, ali se Slovenija še vedno premalo povezuje in pozna, kot omenja Franc Cipot z njihovo rešitvijo predelave blata v kompozitni stabilizat, naj presodi bralec ankete, kaj lahko in mora storiti Slovenija s komunalnim blatom. A prava poanta je, da Slovenija o termični obdelavi odpadkov, ki je strateška in razvojna tema, razpravlja že dve desetletji.

Drugi primer, kako se čaka, premalo domišljeno načrtuje ali napoveduje s premalo strokovnimi argumenti in izračuni, je NEPN-ejeva rdeča luč za hidroelektrarne. Za vodni vir, ki je le eden izmed potencialov v tranziciji elektroenergetskega sistema, a je med tistimi obnovljivimi viri, ki naj bi sopomagal nadomestiti izpad svetlobe po zaprtju TEŠ. Energetski prehod k nizkoogljični proizvodnji energije ne more sloneti predvsem na manjši porabi energije, industrije ali gospodinjstev, čeprav je tak optimizem lahko nalezljiv. Ali je realen? Strateške razvojne odločitve v slovenskem zelenem dogovoru, kako z vodnimi viri do leta 2030 in kako do energetske neodvisnosti, naj slonita na najboljših tehnologijah in zgledih, kako bodo HE najmanj ranljive za biotope. A zgledov ni? Ali glavni akterji z vlado, stroko in nujnimi udeleženci res ne znajo najti prave smeri in raje odlašajo ali prižgejo rdečo luč?

Tudi tretji primer, kako je vabljiva nedomišljena hitrica, kako raje kar skočimo visoko, še preden rečemo hop, je razpravljavski ples okrog NEPN. Promet. V Sloveniji je promet glavna tarča, kamor upravičeno letijo puščice, kako naj se promet radikalno razogljiči. Med drugim naj bi se že v letu 2020 znižal delež OVE v končni rabi energije v prometu za 10 %, čeprav je bil v letu 2017 ta delež samo 2,7.

Kateri zeleni jutri bo to zmogel? Kje najprej začeti z realnim pristopom za prehod na brezogljični promet in promet z višjim deležem OVE? NEPN, tako kot vsaka strategija, potrebuje strokovni in medsektorski premislek, kaj bo mogoče realno in prednostno doseči na kratek rok in kaj v desetletju. Ambiciozni cilji – da. Realnost poti in nacionalni dogovor o prednostnih ciljih pa najmanj hkrati. NEPN naj bo zelena žerjavica.

Kako in kaj bo s cilji NEPN-ja, naj bo prvo merilo za pozitivno oceno nove vlade.

Jože Volfand,
glavni urednik