Zgodba o neprevzeti odpadni embalaži nekoliko drugače
Neapeljskega scenarija v Sloveniji bržčas ne bo. Tako lahko razumemo odgovore družb za ravnanje z odpadno embalažo, potem ko so sprejele čez noč spremenjena okoljevarstvena dovoljenja z zapovedjo, da morajo prevzeti vso odpadno embalažo, ki se je nakopičila v zbirnih centrih in v skladiščih ali na prostem pri komunalnih podjetjih. MOP pojasnjuje – spremembe okoljevarstvenih dovoljenj pijejo vodo. Torej, da pravni temelji niso trhli. Zelena Slovenija potemtakem lahko pričakuje, da je ne bo zadušilo več tisoč ton odpadne embalaže.
Ali res? Interseroh bo namreč prevzel le toliko embalaže, kot jo dajo na trg njihovi zavezanci. Po njihovem mnenju je sprememba OVD nezakonita in so se pritožili, a odločitve sodišča še niso dočakali. ARSO jih je namreč že lani hotel prisiliti, da prevzemajo tudi tisti del embalaže, za katero ni plačana embalažnina. Interseroh ne popušča. Družba Recikel z največjim tržnim deležem pa molči. Praviloma v anketah ne sodeluje. Kot da ne čuti odgovornosti in zavez do javnosti. In to pri odpadkih, ki so v Sloveniji že desetletje upravičeno paradna okoljska tema. S krožnim gospodarstvom pa zelo vroča. Ali bo novi zakon o varstvu okolja naložil deležnikom, ki so med nosilci sistema za odgovorno ravnanje z odpadki, to je viri, tudi zaveze, kaj mora javnost zvedeti o njihovem poslovanju in izpolnjevanju dogovorjenih ciljev?
A novi zakon o varstvu okolja se odmika. Zakonodajalec je realen in ga obljublja prihodnje leto. Povsem drugače je z luknjami v sistemu ravnanja z odpadno embalažo. Zamaške lahko zdaj, vsaj kot kratkoročni ukrep, ponudi z urgentno odločbo, da plača embalažnino vsako podjetje, ki daje na trg odpadno embalažo. Računsko sodišče RS je objavilo podatek, da je embalažnina plačana le za 46,8 % odpadne embalaže. Razliko mora nekdo pokriti. Sheme upravičeno zahtevajo, naj v sistemu ne bo izjem. Res. Zakaj so podjetja, ki ustvarijo na leto manj kot 15 ton embalaže, oproščena embalažnine? Katero slovensko gospodinjstvo lahko na ekološkem otoku ali pred vrati hiše odloži odpadke in za odvoz komunalcu ničesar ne plača? Zaposleni v manjših podjetjih torej nimajo stroškov z odpadno embalažo, v domačem gospodinjstvu pa jih nobena uredba ali izvedbeni akt ne odvezuje plačila.
Sedanja logika zakonodajalca je skregana s starimi in novimi načeli, kaj je razširjena odgovornost proizvajalcev izdelkov. V Nacionalnem programu varstva okolja 2030 piše takole: Pravna ali fizična oseba, ki razvija, izdeluje, predeluje, obdeluje, prodaja ali uvaža izdelke, za katere velja razširjena odgovornost proizvajalcev (proizvajalec izdelkov), mora deloma ali v celoti zagotoviti takšno ravnanje z izdelki in z odpadki, ki nastanejo po uporabi teh izdelkov, da se spodbujajo ponovna uporaba ter preprečevanje odpadkov in njihova predelava …
Nihče v zeleni Sloveniji, če hočemo zeleno ohranjati kot našo konkurenčno prednost, ne more z ramen stresti odgovornosti za smetenje okolja in jo odložiti na sosedovo dvorišče. Prav tako ne more nihče zamižati na eno oko, ko prebere podatek, da se znižuje delež ločeno zbranih frakcij pri komunalnih odpadkih in zmanjšuje delež reciklabilnih materialov v odpadni embalaži. Zdaj jih je le še okrog 30 do 35 %. Nič naj nas ne tolaži, če v Evropi pri plastičnih izdelkih ni boljše. Raje zdaj, ko je embalažna Pandorina skrinja vnovič na široko odprta, izpostaviti, kaj naj se spremeni takoj in kaj v nekaj modrih korakih jutri. Tudi v morebitni vzpostavitvi novega sistema ravnanja z odpadno embalažo, če ne gre drugače. Izpostaviti zato, da se spet ne zapostavi ali odloži.
MOP lahko takoj odpravi sistemsko napako oziroma izjeme. Hkrati z vsemi udeleženci v sistemu, ki jih hranijo seveda različni poslovni interesi, dogovori, kaj naj bo konkretna vsebina transparentnosti sistema in katera nihanja na trgu surovin lahko najbolj odpirajo rane v sistemu. Ki sicer kot celota ne more ubežati od odgovornosti za učinkovito rabo virov v Sloveniji.
Zdi se, kot da so se glavni akterji v sistemu utrdili na okopih bolj zaradi poslovnih kot okoljskih interesov, čeprav se rja v sistemu že pozna pri zadnji uri odpadka. Kaj bodo storile družbe za ravnanje z odpadno embalažo, kaj centri za ravnanje z odpadki in kaj komunalna podjetja, da bo industrija iz odpadkov lahko kreirala več novih proizvodov? To je izziv za vse stebre v sistemu, ne le za MOP.
Pesnica Bina Štampe Žmavc, letošnja dobitnica zlatnika poezije, verjame, da imajo otroci »oči, ki vidijo dušo stvari«. Morda nam nekaj tega pogleda manjka pri ravnanju z odpadno embalažo.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 129/130 lahko prelistate tukaj.
