Manifest za zeleno vlado in zeleni menedžment
Kaj nisem jaz gospodar tej lepoti, ki ji ni kraja?
Tam, glej, se razprostira domovina, lepa kakor paradiž. Zamolklo pesem pojejo gozdovi, pojejo in se priklanjajo nalahko, poigrava se burja s silnimi hrasti, kakor poletni veter z žitom na polju. Tam, glej, se razprostira ravan, okópana v soncu; iz zemlje same raste stotisočera luč. Tam, glej, se je vzdignilo mahoma, silno, od vzhoda do zahoda se je vzdignilo, od zemlje do neba; ob rob ravni so se bile uprle silne roke, vzraslo je truplo velikana – pogledala je domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti …
Tako je Ivan Cankar čutil domovino. Ne le literarno. Morda je zdaj, preden vstopimo v leto 2018, v Cankarjevo stoletnico, zven njegovega hrepenenja po njej, ki jo je »Bog blagoslovil z obema rokama«, arhaičen. Morda. Vendar tistemu, ki ne zmore Cankarjeve pisateljske veščine, enako zapojejo notranje strune, če pešači po panoramski cesti v Savinjskih Alpah ali pa z Aljaževega stolpa gleda »nebesa pod Triglavom«.
Da te ne ljubim, domovina? Tako je vprašal pisatelj. In ve se, kaj si je odgovoril.
Zato ne bi pritrdil tistim, ker se že začenja novo volilno leto, ki pravijo, da je volivcem pravzaprav vseeno, kaj stranke in kaj oblast govorijo o okolju ali kaj zanj storijo. Da jih nihče ne sodi po njihovi zeleni politiki in da ocena njihovega občutka za Slovenijo zraste le ob višjih številkah na bančnem računu. Potemtakem naj bi volilno telo do srca prevzel virus dobička. Neoliberalizem da se je dodobra ukoreninil, seme je pognalo kal. Ne le pri politikih in oblasti, ne le pri volilnem telesu, tudi pri akademikih.
Ob viziji Slovenija 2050 je namreč skupina akademikov, s predsednikom SAZU, objavila izjavo o kreiranju pravno-družbeno-ekonomskega okolja za gospodarstvo, temelječe na znanju. Slovenija naj bi se z uresničitvijo vizije »dvignila med ekonomsko najrazvitejše države Evrope«. S katerimi novimi pospeški naj bi Slovenija dvignila raven znanja, da bi postopno zvišali povprečno letno plačo? V letu 2015 je znašala pri nas 8.638,90 €, v EU pa 17.311,32. Slovenija mora, kot zapišejo akademiki, hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. Predlagajo rešitev, in sicer z »odprto znanostjo«, kot to počnejo v ZDA. Zato odpirajo inovacijsko platformo Slovenije in začenjajo javno razpravo na SAZU. Kako lahko vrhunska znanja v gospodarstvu do neba dvignejo dobičke korporacij, pišejo, dokazuje primer BASF – v letu 2015 je BASF ustvaril skoraj deset milijard evrov dobička s produkti, ki pet let prej niso obstajali.
Formula akademikov je jasna. Znanje = dobiček. Inovacij, raziskovanja, znanja je premalo. Gospodarstvo potrebuje »pospeševalne instrumente«, h katerim kličejo akademiki. A v njihovi enačbi nekaj manjka. Še bolj kot pri znanju se Slovenija na poti v srečno prihodnost, kot napovedujejo avtorji vizije, izgublja na področju vrednot.
Kajti Slovenija bo prava le kot družba znanja in družba vrednot. Družba znanja mora temeljiti na trajnih vrednotah, saj prav tehnološki razvoj včasih vzbuja srhljive stiske, kaj lahko počne znanje brez vrednotnih usmeritev. Bioetika, na primer. In kakšna bo slovenska družba prihodnosti, če bo današnji človek še naprej oblečen zgolj v obleko pretiranega individualizma in relativizacije vsega v družbi, v odnosih in v naravi?
Ali bi bilo okolje drugačno, če bi že pred desetletji kot eno od osrednjih vrednostnih usmeritev v razvoju Slovenije poslušali glas narave in ga vsrkali kot motivacijo za zeleno rast? Za harmonično razmerje med gospodarstvom, okoljem in socialno varnostjo kot temeljno vrednostno merilo trajnostnega razvoja.
Torej?
Mornarjem na ladjah regulator hitrosti pokaže, kdaj s polnimi jadri naprej. Kaj naj na koncu leta pove odgovornim politikom, uradnikom in menedžerjem, ki pripravljajo semena za žetev prihodnjega decembra? Razsvetljenje ni prišlo znenada. Staro življenje ni več dobro. Največjo dolžnost za spremembe, za boljši indeks trajnostnega razvoja države, saj osnove niso slabe, če smo afirmativni, je pri oblasti in menedžmentu. Zato naj bo praznični uvodniški premislek manifest za zeleno vlado in zeleni menedžment. Pri tistih ministrstvih in menedžerjih, ki jih še ni na listi zelene rasti, a imajo v rokah cele klobčiče razvojnih niti, še posebej.
Morda jih bodo na slovenskih cestah odslej pritegnili avtomobili Clio z napisi I feel Slovenia. Etični kodeks zelene Slovenija pa naj se začne pri vrhu. Države in podjetja. Potem bodo Cankarjeva nebesa pod Triglavom bližja Triglavu.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 124/125 lahko prelistate tukaj.
