Integriteta zelene Slovenije od vrha navzdol
Še filmski mojster trilerjev Alfred Hitchcock bi si najbrž zavrtel film o Magni pred finalom ali preden bi postavil piko na i, če se spomnim na besedno figuro gospodarskega ministra. A Magna ne potrebuje dramaturške analize zaradi bilance pod črto, kdo je zmagovalec ali poraženec. Je Magna? Država s politiko? Nevladne organizacije in civilne iniciative? Stroka? Mediji? Občina Hoče – Slivnica? Ali, in ne na koncu, najbolj prizadeti ali najbolj zainteresirani, prebivalci, občani, vključno z razlaščenimi lastniki?
Vprašanje o zmagovalcih ali poražencih je zgrešeno, predvsem pa je preuranjeno. Obrat še ne dela. Šele potem bodo monitoringi in nadzor pokazali, ali je Magna naložba zelene rasti, torej najboljših tehnologij. Ali pač ne. A že od Kemisa naprej pri umeščanju naložb v prostor in pri pridobivanju okoljevarstvenih dovoljenj se ve, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Vprašanje namreč je, kako se bo država organizirala v času, ko zdrsi in netransparentnost v demokraciji, posebej v eko demokraciji, niso več dovoljeni. Ne bi smeli biti več dovoljeni. Kajti Slovenija si mora, pa ne le država, vsi, ki prisegajo na skupni interes za razvoj zelene Slovenije, odgovoriti na prelomno vprašanje: kaj zahteva integriteta ravnanja od vrha navzdol in katera pot, katera pravila igre, bodo pripeljala do identitete zelene Slovenije. Če je zeleni razvoj najbolj humanistična koncepcija družbe, potem mora postati mainstream, večinski trend v državi.
Ne morem mimo izjave predsednika Vlade na celjskem mednarodnem obrtnem sejmu: Naša ambicija je postati regionalna voditeljica na področju sistemske tranzicije v krožnem gospodarstvu in se tako pridružiti najnaprednejšim državam v EU in drugod po svetu, ki so načela krožnega gospodarstva že sprejela kot osrednjo razvojno paradigmo … Ne, ni dovolj, kot pravi Naomi Klein. Slovenija naj bolje razpre peruti ambicioznosti. Kdaj, če ne zdaj, ko so ji zvezde rasti naklonjene.
Kajti zelena razvojna paradigma je precej več kot krožno gospodarstvo. Trajnostni razvoj je integralno izhodišče nove razvojne paradigme. Če natančno beremo poročilo o okolju 2017, Slovenija želi in hoče več – nizkoogljično družbo, odprte ekosisteme, makroekonomski trajnostni model razvoja … Nova razvojna paradigma zahteva integriteto vseh politik, vseh javnosti in stroke, ko gre za poštenost in predanost zelenemu razvoju Slovenije. Govori to, kar misliš o zeleni rasti države, delaj to, kar govoriš o zeleni Sloveniji, črpaj iz vrednostnega sistema, ki na prvo mesto postavlja varovanje skupnih vrednot. Pri tem seveda niso črne pike podeljene le nizki integriteti oblasti in politike, pač pa tudi drugim, v zadnjih mesecih zelo izpostavljenim medijem. Nihče se v Sloveniji ne more več sprenevedati, praksa je kajpak še kilometre od tega, kateri standardi zelenega razvoja se pravzaprav oblačijo v zimzelene družbene vrednote. Od tod do integritete oblasti in drugih pri postavljanju referenčne hiše zelene države v srcu Evrope je potem manj korakov. A zato bodo višje ovire za zlorabe ekonomske, politične in finančne moči.
Odslej se bodo lahko, ob poduku z Magno, zelene barve določale drugače. Kajti odprti razvojni dosjeji, od zelo debelih, kot je načrtovana gradnja hidroelektrarn na Muri in na Srednji Savi, do manjših in večjih posegov v okolje, bodo prvi preizkus, koliko so nosilci različnih interesov pripravljeni razumeti in sprejeti ponudbo novega zakona o varstvu okolja. Da bodo pomagali domisliti kakšen model sodelovanja zainteresiranih javnosti v majhnih in velikih okoljskih zgodbah potrebujemo, da ne bo infarktnih končnic? In kako se bo krepil občutek izgubljenega zaupanja v državi, ko si je zlomila vrat tudi politika argumentov. Pravil igre zdaj ni. Skrajni čas je, da se jih določi. Zatakne se že na ravni države, pri ministrstvih, ko razmišljajo in odločajo po diktatu panožnih ali ozkih interesov. Integriteta zelene Slovenije na njihova vrata še ni potrkala.
In če osnutek zakona o varstvu okolja poskuša vzpostavljati nova pravila eko demokracije, potem Nacionalni program varstva okolja do leta 2030 postavlja na razvojni oltar Slovenije vrednostne standarde družbe zelene razvojne paradigme. Seveda, če ga bomo tako razumeli in sprejeli. Kakšno Slovenijo si želimo do leta 2030? Kako mora zelena razvojna paradigma spreminjati sedanjost, da bo Slovenija leta 2030 z zeleno identiteto referenčna država v Evropi? Torej od integritete do identitete.
Če želi Slovenija, a kakšno razkošje lahko ponudi svetu in trgu!, postati evropski nosilec zelene rasti, je njen edini izbor zeleni razvojni program. Vlada, ki bo v politiki in na trgu igrala kot zelena reprezentanca, bo evropski prvak za državljane in za Bruselj.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 122 lahko prelistate tukaj.
