Ekolog v podjetju in dodana vrednost
Morda ste prezrli. Tudi v tej reviji je v okoljskem delu vsebine našla svoje mesto rubrika Ekolog v podjetju in doma. Zakaj smo se zanjo odločili, ni uganka. Po najnovejših podatkih so sestavljavci zelene svetovne lestvice Sloveniji med 149-timi državami določili visoko 17. mesto med državami z najboljšimi dosežki v uresničevanju globalnih ciljev trajnostnega razvoja. O tem, kako dojema in presoja turistični šarm Slovenije kot zelene destinacije velecenjena revija National Geographic, pa je široko odmevalo v dneh po berlinski turistični borzi. Pred leti bi nas takšno univerzalno priznanje zadelo kot strela z jasnega. Zdaj skorajda ne preseneča več.
Toda ali se res lahko oprimemo takšnih in podobnih pohval kot trdnih stebrov, ki jih postavlja vseobsežna praksa? Ali pa je le bolje, da smo prizemljeni in da vsak dan kritično merimo korake in razdalje, koliko smo pravzaprav, vsak na svojem delovnem mestu, v ravnovesju s tem, kar vsak dan naravi in zemlji jemljemo in koliko ji vračamo. In če parafraziram Roberta Louisa Stevensona, da nas motivira predvsem pot do cilja, ne cilj.
A če se spustimo na zemljo, v podjetje, k ekologu, bo prvi hip dovolj že malo razsvetljenja. Če prejme država prestižno nagrado za dobro trajnostno upravljanje destinacije, bi moralo vsako podjetje, vsako delovno okolje meriti svoj ekoindeks. S katerim orodjem spremljamo okoljski razvoj in zeleno rast podjetij? Kako vrednotimo rezultate in kdo jih vrednoti? Kaj je podjetje zapisalo v svoj okoljski etični kodeks, če se zares zaveda, da proizvodnja in gospodarska rast na eni strani črpata iz okolja naravne vire, od energije in vode do naravnih materialov, po drugi strani pa okolje obremenjuje z nezdravimi in nečistimi izpusti v vode, zrak, zemljo, odlaga odpadke, dela hrup, ne razmišlja o zelenih tehnologijah, o snovni produktivnosti ali o vgradnji (ne)varnih materialov. Najnovejši primer. Tomaž Popit iz trebanjskega Trima v intervjuju pojasnjuje, da je v začetku tega leta po regulativi REACH prepovedana uporaba kroma v celotni dobavni verigi. V Kovinoplastiki Lož pa finski lastnik sporoča: Zaradi zahtev kupcev moramo spet uvesti galvanizacijo s kromom 6. Ekologinja Helena Reščič Granda miri vznemirjeno Loško dolino, da si je danes težko predstavljati proizvodnjo brez nevarnih kemikalij, pomembno pa je, kako se znamo pred njo zaščititi. Da sta torej tveganje in nevarnost obvladljiva. Ne vem, koliko se bo okolje pomirilo. Psihološki učinek zunaj podjetja že razsaja. Ekologinja in podjetje bosta najbrž pretehtala, kje se je zataknilo v komuniciranju z naravnimi okoljem in skupnostjo, kako bo z zdravjem in varnostjo delavcev, kaj lahko spremenijo v proizvodnem in tehnološkem procesu in kje je pri vsem tem ekonomika. Vloga gasilke požara v lokalnem okolju je prevzela ekologinja. A ne želim pisati o primeru nedovoljenega nevarnega kroma. O statusu in vlogi ekologa v podjetju pa. Predvsem zato, ker njihova misija za zeleno v firmi največkrat ni razumljena kot vitalni del poslovnih procesov, kot nepogrešljiv del zelene rasti, strateške usmeritve torej, in ne kot priložnost za višjo dodano vrednost.
Ne vem, koliko v šolah, kjer izobražujejo profil ekologa kot poklicno usmeritev, povezujejo usposobljenost za proučevanje okoljskih pojavov v podjetju z ekonomijo. Torej, koliko lahko ekolog s strokovnim in interdisciplinarnim upravljanjem zelene rasti gospodarske družbe prispeva k zmanjšanju stroškov in s tem k dodani vrednosti. Stroškov pri uporabi naravnih virov in pri porabi materialov. Pri kazalnikih zelene rasti modra poslovodstva že skrbno izmerjajo, kako je z energetsko varčnostjo, kakšni sta snovna in vodna produktivnost, kako je z življenjskim ciklusom izdelka in kje končajo odpadki. Se lahko vrnejo v proizvodnjo ali ne? Učinkovita raba vseh vrst sredstev je temeljni steber zelene rasti podjetja. Ali ni prav takšen zeleni poslovni model upravljanja podjetja tisto, kar daje ekologu ali službi v podjetju, ki je za to odgovorna in kompetentna, vstopnico za enakopravno mesto za mizo, kjer se odloča? Notranji okoljski indeks kot eno izmed orodij za razvoj in poslovanje je seveda samo desno lice zelenega obraza podjetja. Levo lice je kazalnik, kako družba zmanjšuje (ali ne) obremenitve okolja.
Pred časom so gospodarske družbe in drugi partnerji po nekaterih območjih slovesno podpisovali zavezo, deklaracije, kako bodo skrbeli za trajnostni razvoj. Kje so morda sprejeli na primer strateški in operativni načrt trajnostnega in surovinskega razvoja podjetij? Kaj jim torej pod črto daje drugačna okoljska drža, je manj znano. Je pa res, da vse več večjih gospodarskih družb že piše trajnostna poročila in ve, kakšna je njihova odgovornost do trajnostnega poročanja. Pri njih je zelena rast že razumljena kot glavni steber v strategiji razvoja.
Torej, ekologi v podjetjih, poslovodstva že spoznavajo, da brez vas ne bo višje dodane vrednosti. In to bo dobro za zaposlene, za firmo, za državo in seveda – za naravo, za človeka.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 117 lahko prelistate tukaj.
