Bravo, Ljubljana, bravo, Slovenija
Ljubljana je v Bruslju uradno prevzela zasluženi naziv Zelena prestolnica Evrope 2016.
Ne vem, če so ali bodo timu, ki je Ljubljano popeljal na prestol najbolj zelenih mest v Evropi, saj je to evropska okoljska krona, zaigrali pred magistratom himno tako kot nenadkriljivemu asu Petru Prevcu. Pa če so v zanosu množice ljubiteljev narave v rokah zavihrale slovenske zastave. In če so tisti, najbolj zagreti za višjo kakovost življenja v Ljubljani in Sloveniji, skočili vsaj za ped visoko in vzklikali, kdor ne zna zeleno, ni Sloven’c.
Tudi tega ne vem, če je zelenemu in razvojnemu županu Ljubljane ter njegovemu timu čestital predsednik države. Ali vlade. No, prav tako se ne spomnim, če so v TV Dnevniku in v Odmevih nacionalke o tem presežku poročali vsaj nekaj dni zapored. Tako kot o enem poslancu, ki je zapustil stranko, ali o stalni pripravljenosti na delo ali o premierovem sloganu, kako išče rešitve …
Kot da to ni novica za vsaj dober občutek nacionalnega ponosa. Saj je Ljubljana vendar evropski okoljski prvak! In si zasluži aplavz. Slovenija je z zeleno prestolnico Evrope za eno leto na zelenem olimpu evropskih mest. Tistih mest, ki so si upala v tekmo z najboljšimi evropskimi dosežki pri odpadkih in lokalni samooskrbi. Pri ravnanju z vodo in pri kakovosti zvočnega okolja. Pri rasti in urejanju zelenih površin. Pri energetski učinkovitosti, biodiverziteti in čebelah. Pri trajnostnem turizmu, trajnostni mobilnosti in skrbi za kakovost zraka, pri lesu, ki je neprecenljiv dar narave, kot so zapisali, in pri prilagajanju podnebnim spremembam. Pri eko inovacijah, zelenih delovnih mestih in trajnostnem lokalnem upravljanju. Tematiko, kjer so z rezultati prepričali evropske presojevalce, sem napovedal tako, kot letos poteka zeleno leto Ljubljane. Po tematskih mesecih. Slogan Zelene prestolnice Evrope je Ljubljana. Zate /Ljubljana – For you. Da bo morebiti lažje izmeriti težo žlahtne krone, ki jo bo eno leto nosila Ljubljana, je dobro dodati, da so doslej nagrado Zelene prestolnice Evrope, pobudo zanjo je dala Evropska komisija, prejeli Stockholm, Hamburg, Vitoria-Gasteiz, Nantes, Kopenhagen in Bristol.
In letos Ljubljana. Mesto, ki diha zeleno, je zapisal dr. Matjaž Kmecl. V tej reviji smo z nekaterih področij povzeli dosežke, o katerih pišejo odgovorni nosilci zelenega ljubljanskega tima. A ne le akterji. Tudi tisti, ki z rahlo distanco motrijo razvoj našega glavnega mesta, ga čutijo in pravijo, da, to je prava smer razvoja. Dr. Franc Lobnik omenja še eno priznanje, ki je bilo prav tako nekoliko prezrto – da je Ljubljana prejela tudi nagrado Turizem za jutri 2015 in da so jo uvrstili na seznam najbolj trajnostnih turističnih destinacij na svetu. Z razlogom. In morda tudi pri turizmu za »špeglanje«.
Seveda je res. Glavno mesto je pač glavno mesto. To je dodana vrednost, a ne sama po sebi. In okoljska bilanca, vključno z onesnaženostjo zraka, kajpak še naprej krepko zavezuje zeleni tim Ljubljane. Toda vsaka občina in lokalna skupnost, ki se odloči za celovit zeleni razvojni model s potenciali, ki jih pač ima, je pred podobnim zelenim izzivom. Več jih je. Z vsakim dnem več. Že samo pri ravnanju z odpadki, če prelistamo nov program, ki ga je poslal v javno razpravo MOP, se razgrne zelena preproga virov, ki bi lahko našli visoko mesto v strategiji trajnostnega razvoja vsake občine. Do zelene rasti in trajnostne urbane strategije lokalnih skupnosti vodijo različne poti in model ene izmed smeri je ljubljanski. Ki res zajema zelo široko in z iskrivimi inovacijami.
A predvsem pove, kaj mora biti razvojna dominanta Slovenije. Zakaj bi bil zeleni razvoj na čakalni listi? Ali ni zeleni razvojni model most k središču potencialov, ki jih Slovenija premore, a jih je četrt stoletja samostojnosti najbrž nekoliko pustila v rezervi? Ljubljana je dobila evropski certifikat, in v fokusu je okolje, da se da. In s tem zelenim certifikatom čaka Slovenijo razvojni izziv par excellence.
Streznitev je tu. V EU ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Tudi Slovenja je prisiljena v avtonomnost politične in razvojne volje z naslonitvijo na strateške partnerje. In če razmišljamo zeleno, potem to pomeni nacionalni nadzor nad naravnimi viri, ki so javno dobro, in zajezitev prepohlepne rabe naravnega kapitala. Thomas Piketty predlaga zelene tehnologije in nove oblike OVE, uravnotežena strategija pa pomeni iskanje pravega razmerja med zelenim razvojem in kapitalom.
Pred novoletnimi prazniki sem prejel tole voščilo: Ničesar ne vidimo prihajati, a vemo in čutimo vsi, nekaj se od nas poslavlja, a drugo nam sega v dlan.
Saj. Če bomo odprli dlan …
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 106 lahko prelistate tukaj.
