Slovenska tla, kot jih vidi okoljsko oko
Slovenija je z gozdovi in vodami med prvokategorniki v Evropi. Zelo drugače je z zemljo, s tlemi. Nobene tolažbe ni v podatku, da se, ko gre za varovanje, ohranjanje, revitalizacijo in trajnostno rabo tal, zelo počasi prebuja Evropa. Ta stara dama slovi, in prav zdaj to spet dokazuje, po polževih reakcijah. Dr. Franc Lobnik v najnovejši strokovni publikaciji Tla Slovenije s pedološko karto v merilu 1 : 250.000 piše, da je nerazumljivo, ker Evropska komisija ne premore dovolj poguma za sprejem direktive o tleh. Kajti groženj je vsak dan več. Od erozij, izgub organskih snovi, zemeljskih plazov, poplav, zmanjševanja biotske raznovrstnosti do onesnaževanja, pa preveč intenzivne kmetijske pridelave in pozidave najboljših kmetijskih zemljišč. Stroka opozarja še na uničevanje tal zaradi urbanega razvoja, gradnje infrastrukture in transportnih poti.
Okoljsko oko vidi tla kaskadno. Drugače tudi ne more. Tisti, ki gledajo daleč v prihodnost, na prvo mesto postavljajo prehransko varnost in oskrbo. Zakaj? Zato, ker ima Slovenija najmanj obdelovalnih površin na prebivalca. Natančneje. Z 8,8 % obdelovalnih površin in 24,3 % kmetijskih površin zaseda šele 24. mesto v EU. Evropsko povprečje pri obdelovalnih površinah znaša 27,4 %, kmetijskih površin pa 45 %. Zdajšnji kmetijski minister je znan po izjavi, a ni bil edini, da v Sloveniji vsak dan izgubimo površin za eno povprečno kmetijo. Dodaja skrb, ali bo Slovenija pridelala dovolj hrane za svoje državljane. In to ga skrbi upravičeno. V kriznih trenutkih v zadnjih letih je vsaka država uporabila vsa sredstva, da je reševala sama sebe. Tudi z bodečo žico. EU pa je politiko uporabila kot sredstvo za ekonomski pritisk in je nič ne zanima, kaj se dogaja z mlekom ali paradižnikom ali jabolkami v posameznih državah.
Torej Slovenija z regulativo o tleh ne sme več čakati.
Pridelava hrane je povsem odvisna od tal. A tla so tudi filter za podtalnico. So življenjski prostor raznovrstnih organizmov. Z ozračjem izmenjujejo pline in bistveno vplivajo na kakovost bivanja, na človekovo zdravje. Ekološko funkcijo tal, naravnega vira, ki ga Slovenija nima v izobilju, in ni obnovljiv, uradna politika odrinja med neprednostne naloge. Z ostrejšo okoljsko zakonodajo se sicer zmanjšuje onesnaženje tal, vendar zlasti sanacija degradiranih območij v državi poteka prepočasi. Je bolj ilustracija, da slovenska tla še niso dovolj stresla uradne politike. In da ostaja zemlja marsikje zelo bolna.
Okoljskih bremen namreč v Sloveniji ni malo. Kar nekaj območij je zaradi onesnaževanja v preteklosti močno in preveč onesnaženo. Ne mislim samo na industrijsko onesnaževanje, na primer na težke kovine v Mežiški dolini, v Celjski kotlini, Zasavju, v okolici Maribora, Jesenic, na Idrijskem in drugod. Pedološke karte Centra za pedologijo in varstvo okolja Biotehniške fakultete v Ljubljani so dovolj pregledne, raziskav ne manjka. Zgodba o azbestu se že dolgo vleče. Kje so doma hlapne organske spojine, je znano. Tudi o PCB v Semiču se nekaj časa hrup ni polegel. Še izrazitejše so težave s prašnimi delci PM10. A območja z najbolj onesnaženim zrakom si bodo morda opomogla, če bo denar za izpeljavo programov sanacije. Iz monitoringa tal v Sloveniji štrli še uporaba pesticidov v kmetijstvu, vse bolj pa silijo v ospredje negativni vplivi prometa, individualnih kurišč, različnih emisij plinov in podobno.
Doslej si je samo Mežiška dolina prislužila poseben državni odlok za sanacijo obremenjevanja okolja. Stroka z novimi metodami ozdravlja zastrupljeno zemljo. Celjska kotlina je obvisela v zraku, čeprav se je najprej obljubljal celo zakon, ki naj bi zagotovil finančne vire za sanacijo zelo degradiranega območja. Ni bilo ne zakona, ne odloka, sledila pa je sodba evropskega sodišča. Nanašala se je na sanacijo dveh lokacij v Celju – stare Cinkarne in Bukovžlaka. Tista dela, ki bi jih morala opraviti občina na prostoru stare Cinkarne, so bila opravljena. Država pa bo, kot je obljubila okoljska ministrica, sanirala nedovoljeno odlagališče odpadkov Bukovžlak v prihodnjih dveh letih. A le za ta del? Kaj pa ostalo? In kaj druga degradirana območja? Kaj bo Slovenija storila za revitalizacijo tal v novi finančni perspektivi 2014 – 2020?
V novi Zakon o varstvu okolja, ki ga pripravlja MOP, naj bi vključili tudi reševanje starih bremen. Kaj so bremena v tleh, so zaznale in strokovno utemeljile raziskave. Ni veliko neznank. Zakon naj raje opredeli odgovornost, ukrepe in predvsem vire, kako začeti zdravljenje slovenskih tal. Prva možnost je že nova finančna perspektiva. Prostorsko načrtovanje države bo lažje, če bo predvsem država s partnerji, to so stroka, občine in gospodarstvo, končno načrtno začela gospodariti s tlemi, s slovensko zemljo.
Če država noče zgubiti tal pod nogami, naj vsaj v mednarodnem letu tal pove, s katerimi medikamenti bo začela zdraviti bolezni, ki jih je predolgo pustila v slovenski zemlji.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 103 lahko prelistate tukaj.
