Slovenija, zelena prestolnica EU
Že dolgo je znano. Naši zlati naravni viri so gozd in vode z eno gostejših hidrografskih mrež na svetu. Z Naturo 2000 je Slovenija med vsemi članicami EU najbolj zavarovala biotsko raznovrstnost. Po stopnji reciklaže naj bi se po novejših podatkih prav tako zavihteli med najboljše v EU. Novica pa ni več, čeprav gre še zmeraj dobro v uho, da bo Ljubljana prihodnje leto Zelena prestolnica Evrope.
Zakaj tak uvod? Zato, ker se mora Slovenija zaradi priložnosti, ki bi jo morala sprejeti kot nadstrankarski izziv, odločiti za strategijo zelene rasti. Za zeleno razvojno reformo. Nekaj čez 3 milijarde sredstev bo Slovenija počrpala iz Bruslja za izvajanje kohezijske politike in druge projekte. Medresorska usklajevanja v državi sicer še niso v finalu. Tako se ne ve natančno, kakšen program projektov, naložb, inovacij in raziskav bo spodbujala Slovenija v finančni perspektivi 2014 – 2020. Povrh ni nobene krovne strategije, kaj Slovenija v tem trenutku je, kaj ni in kaj želi postati v prihodnjih letih, če želi, da mladim vsaj malo posije sonce skozi špranje prihodnosti. Dodatno senco na sončno stran Alp meče ognjevito razpravljanje o slabi banki in privatizaciji državnega premoženja. Kar je le deloma razumljivo. Saj se politični lonec različnih interesov in strankarskih poigravanj polni in polni, ne da bi se oblast, leva, desna in sredinska, vprašala, s čim začeti zdraviti malodušnost, nezaupanje in neizhodnost. Razširjeno nezdravo prepričanje, da se Slovenija izgublja na razvojni stezi in da izgublja konkurenčne prednosti v EU.
Kako jih spet ustvariti in kje lahko Slovenija morda le pride do družbenega soglasja? Je lahko to zelena razvojna doktrina s konkretnim programom, ki bi dobil prvi jasnejši oris, s številkami, v napovedanem akcijskem načrtu prehoda na zeleno gospodarstvo? Ali je kakšna ovira, da ne bi koalicijsko zapisane zelene javnofinančne reforme že zdaj začeli vzpostavljati z odgovori, kakšna naj bo zelena strukturna preobrazba gospodarstva? Da ne bi zelena proračunska in davčna reforma pognala samo v finančnih uradih. (Ne)trajnostni okoljski davki in subvencije zahtevajo kritično analizo in spremembe.
Toda največjo spremembo, prepih, potrebuje razvojna megla v državi. Priložnost za nov razvojni list je zelena rast. Ne gre za kompromis med okoljem in kapitalom. Gre za spodbujanje gospodarske rasti in razvoja s hkratnimi ukrepi, ki ohranjajo naravne vire. To ni romantika. Tudi v marsikaterem sloven-
skem podjetju že vedo, da hodita profit in skrb za okolje dolgoročno z roko v roki.
Torej tržni in zeleni razvojni signal sporočata vladi: prvič, pri vseh programih in projektih, naložbah, raziskavah in inovacijah v finančni perspektivi 2014 – 2020 mora biti prvi kriterij zeleno pravilo. Zelena priložnost na trgu in manjši pritiski na okolje. Drugič, v tem času, je menil dr. Dušan Plut na seji programskega sveta 3. Zelenega foruma Gospodarstvo, okoljski davki in zelena razvojna reforma, naj Slovenija odpre 50.000 do 60.000 zelenih produktivnih delovnih mest.
Do soglasja za zeleni razvoj niso potrebni skoki čez visoke ovire. Na vladni mizi je že marsikaj. Res, da je nekoliko razmetano po sektorskih politikah, a priprava akcijskega načrta prehoda na zeleno gospodarstvo Slovenije kaže, da se ministrstva usklajujejo.
Konkretno. Kje so zeleni aduti?
Gozd in les. V treh letih od znamenitega akcijskega načrta Les je lep lesna veriga še ni dobila nobenega kisika. Zamišljena Direktorat za lesarstvo in državno podjetje za gozdove sta premalo. Ukrepi? Sredstva?
Energetika. Pospešena gradnja hidroelektrarn. Jasne opredelitve v energetskem konceptu.
URE in OVE. Angažma slovenske industrije, spodbude za proizvodnjo domače opreme in domačih storitev za OVE in URE in povezovanje slovenskega gradbeništva za URE. Sinergija z lesno industrijo.
Promet. Naložbe v železniško infrastrukturo in razvoj Luke Koper, ki je dobila lani status zelenega pristanišča.
Reciklažna panoga kot protagonist krožnega gospodarstva. Spodbude za zeleno rast reciklažne industrije v Sloveniji.
Natura 2000. S konkretnim in dolgoročnim programom od Bruslja zahtevati več sredstev za ohranitev zavarovanih območij in za razvoj zelenega turizma. Potenciali geotermalnih vod.
Kmetijstvo. Razvoj podeželja z novimi delovnimi mesti.
Na potezi je vlada. Morda bi Aleksander Kešeljevič lahko prevzel v kabinetu vlogo zelenega razvojnega koordinatorja. Če koalicija misli zares z zeleno javnofinančno reformo in če je morda spoznala, da Slovenija potrebuje polni zalet. Konkretni, operativni zeleni zalet. Slovenija je lahko zelena prestolnica EU. Takšno vabilo v prihodnost bi bilo zelo vabljivo. Za mlade sploh.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 97 lahko prelistate tukaj.
