Izzivi reciklažne industrije v Sloveniji
Že dolgo nisem prejel vabila, ki bi me v obilju besed in razprav, koliko poslovnih priložnosti daje zelena rast, tako razveselilo. Končno. Nekaj zelo konkretnega. Izzivi reciklažne industrije v Sloveniji. Sekcija zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov vabi na pogovor tiste, ki razvoj reciklažne industrije v državi ponujajo okoljski in ekonomski politiki kot resno alternativo izkoriščanju naravnih virov pri različnih vrstah surovin. To je ideja, ki seveda ne more mimo tega, kako se v Sloveniji ravna zdaj z odpadki in koliko jih mora legalno in nelegalno v predelavo čez mejo. Iz različnih razlogov. Ne le zato, ker pri nas ni reciklažnih tehnologij za nekatere vrste odpadkov. V tem primeru gre namreč tudi za idejo za jutri. EU se širi in vrata za nove poslovne povezave so že odprta. Slovenija pri okoljskih projektih ni več v prvem razredu. Res pa je, kar kaže povabilo podjetnega reciklažnega gospodarstva in nedavno srečanje v Državnem svetu RS o Sloveniji kot državi brez odpadkov (koncept Zero Waste), da država in državna uprava še vedno ne vesta, kaj bi in kje bi sploh začela. Ne vesta, kaj bi z odpadki, in prav tako ne z naravnimi viri in z zeleno rastjo.
EU bruha ambicije. In Slovenija?
Evropa si postavlja vsako leto višje cilje. V začetku julija je Evropska komisija objavila paket Na poti h krožnemu gospodarstvu: program za Evropo brez odpadkov. Do leta 2030 naj bi produktivnost virov povečala za 30 %. V letu 2010 sta v EU nastali 2,5 milijardi ton odpadkov, reciklirali so jih 36 %. Kako torej doseči 70 % reciklaže in ponovne uporabe komunalnih odpadkov in še prej zmanjšati za 30 % nastale količine odpadne hrane? Pri bio odpadkih je pravi balzam za občutljivo zeleno uho primer Matjaža Rusa. O njem pišemo v tej številki, saj na trgu prodaja kot produkt Vrhniški kompost. Toda čez okope takšnih ali drugačnih, zlasti birokratskih ovir, je znalo stopiti na trg zelenih produktov in tehnologij kar lepo število podjetij in barometrska igla zelene rasti se dviga. Kar se da odkriti tudi v prvi slovenski publikaciji o kazalnikih zelene rasti v Sloveniji.
Ta zelena rast, ki hoče vzajemno prijaznost med gospodarstvom in okoljsko politiko, se ne ozira na sicer upravičeno vznemirjenost, ker Slovenija z nekaterimi dokumenti, uredbami, strategijami, kar naprej zamuja. Marsikomu bi se moral dvigniti pritisk, ker Slovenija nima na primer strategije o učinkoviti rabi virov. Ali o krožnem gospodarstvu. Ali o ravnanju z odpadki, saj se je sedanji model izčrpal. Ali pa, ne čisto na koncu, o zeleni rasti. Kdor strumno stoji na straži pri preštevanju, česa MKO ali gospodarsko ministrstvo in še kdo ni domislil normativno, kar bi moral, je pred nevarnostjo, da bo zadremal. Pa poglejmo malo čez mejo. Sosedje Avstrijci so že določili zakonske osnove za učinkovito ravnanje z viri.
Zakaj se Slovenija zaradi tega ne zdrzne? A če je tako, kot je, koliko več naklonjene konkretne podpore si zaslužijo tisi, ki ne čakajo? Ki se ne prepuščajo razvojnemu spancu in normativni plešavosti države. In ne potrebujejo več hrupnih besed o trajnostnem razvoju. Kje naj torej država in državna uprava, saj je že skoraj tu nova vlada, z največjo podjetnostjo, strokovnostjo in razvojnim posluhom začneta konkretizirati nov model ravnanja z viri? Mislim predvsem na tri: gozd, vode (v tej reviji pišemo, kako gradimo hidroelektrarne) in odpadke.
Pot do večje konkurenčnosti države in gospodarstva bo lažja z zelenim ravnanjem z viri. Brez zelenega zasuka v glavah državne uprave in ministrstev bodo konkretni projekti le soparica podjetniške fantazije. Še več. Noben normativni akt ne bi smel nastati brez sodelovanja gospodarstva in stroke že pri prvih osnutkih. Saj ne ponavljam rad, da državna uprava potrebuje veter sprememb. Dramaturgija zelene rasti potrebuje nove vzorce ravnanj zlasti v odnosih med okoljsko zakonodajo in gospodarstvom.
In še samokritični pogled v ogledalo. Mediji. Ali smo mediji res ogledalo politike? Bodimo vendar ogledalo življenja, ki ni le politika. Če bo tako, politika ne bo več prva in še enkrat prva novica vsake oddaje in strani. Pa tudi Alenka Bratušek bo uravnoteženo uvrščena v medijski prostor, ki zdaj trzne pri vsaki juhici, ki jo skuha politika, in v kozarcu vode se že ustvari plima. O zeleni rasti pa na primer malo ali nič. O tem, katere živali in rastline za vedno izginjajo, prav tako malo ali nič. O gradnji hidroelektrarn, ki zares lahko pomagajo k rasti gospodarstva, in o tem, zakaj se na srednji Savi nič ne zgodi, tudi ne prav dosti. Tudi okolje je podleglo politiki državne uprave, ki se drži predvsem pisarniške diete. Prav zato, a ne le zato, se lahko kot pravo zdravilo sprejme povabilo na srečanje slovenske reciklažne industrije.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 91/92 lahko prelistate tukaj.
