Prgišče razlogov za nasmeh, četudi kisel
Za nasmeh se moramo čedalje bolj potruditi. Saj skoraj tekmujemo, kdo bo obsežneje ali bolj dramatično postregel z informacijami in podatki, ki sejejo pesimizem. Roko na srce, temnih podatkov ni težko poiskati, kar sami se ponujajo. In treba jih je vzeti resno, seveda.
A naj bo tokrat moje pero razpoloženo drugače. Iščem sončne žarke. Vlada je predlagala sveženj sprememb zakonodaje, ki sodijo v okvir ukrepov za spodbujanje gospodarstva. Izpostaviti velja zlasti spremembe zakona o vodah in spremembe zakona o varstvu okolja. Gospodarstvo vse jasneje spoznava, da je trajnostno ravnanje nujno za preživetje. Na globalni konferenci v Riu, ne bom omenjal političnega metanja peska v oči, je bilo mogoče zaslediti nekaj konkretnih trajnostnih zavez. A tudi domača podjetja vse odločneje stopajo na zeleno pot. Pohvalno!
Prijazne signale daje nov sistem ravnanja z odpadnimi zdravili. Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili v Sloveniji kaže prve dobre rezultate. Praksa seveda že opozarja, kaj je treba spremeniti, a nastavki so. Spiralo navzgor kaže statistika o zbiranju odpadne električne in elektronske opreme v letu 2011. Mislim na shemo Zeos, čeprav direktor ničesar ne lošči in s prstom kaže na šope plevela. Z rezultati zbiranja se pohvalijo tudi druge sheme. V duhu učinkovite rabe virov pa se je treba vprašati, kdo sploh ve, kaj se z njimi dogaja. Na to in številna druga vprašanja smo iskali odgovore na simpoziju, ki ga je organizirala revija EOL. Podatki, ki so bili predstavljeni – nekaj jih najdete tudi v reviji – ne vabijo ravno k nasmehu. Morda le toliko, da je ozaveščenost o tem, da so odpadki vir, ki so za konkurenčnost strateškega pomena, vse večja. In da vidnih rezultatov ne bomo dosegli, če bomo na življenje gledali sektorsko: ločeno okoljsko in ločeno ekonomsko. Parcialne cilje lahko sicer celo dosegamo, a kaj, ko kljub vsem prizadevanjem pacient umre. Ni naključje, da smo problemski članek o snovni učinkovitosti naslovili zelo udarno, a hkrati realno: da z viri še vedno ravnamo kot svinja z mehom. Tudi zato je slovensko gospodarstvo manj konkurenčno, do naravnih virov pa smo prepožrešni, kot da so na razpolago samo eni generaciji. Zdaj, ko Slovenija čedalje bolj pridno ločuje odpadke, naj bo eno prvih vprašanj gospodarske in okoljske politike, tudi razvojne, ali sploh vemo, kaj dobimo in kaj zgubimo, če vsak odpadek ne bo tudi prepotreben vir – za danes in za jutri. Ali ni to trajnostni razvoj?
Še nekaj sončnih žarkov boste našli, ko boste brali revijo. Predvsem pa želim, da v teh poletnih tednih najdete svoje.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 69/70 lahko prelistate tukaj.
