Jože Volfand, glavni urednik

Ljubim te, Slovenija zelena, a …

Poznate to prijetno vižo? Že precej let je, kar nas je Alpski kvintet z Otom Pestnerjem raznežil s sporočilom te skladbe: Ljubim te, Slovenija zelena. In še vedno ji radi prisluhnemo.

Takrat beseda zeleno še ni bila beseda vseh besed, čeprav tudi še zdaj pri strankah ni na prvem mestu. Tudi vrtinec podnebnih sprememb nas še ni tako močno pretresel, da zdaj Eurobarometer kaže veliko podporo ciljem zelenega dogovora. Da so podnebne spremembe glavni svetovni izziv za prihodnost EU, se na primer strinja 46 % anketiranih državljanov Slovenije. Saj, le kdo ne bi tako odgovoril na retorično vprašanje, ali so podnebne spremembe globalni in nacionalni izziv, če spomnim na Nacionalni energetsko-podnebni načrt in na dolg seznam ciljev, kako razogljičena bo Slovenija do leta 2030. In krožna. In trajnostna. In digitalizirana.

A kje je keč ali hakeljc? V reviji objavljamo informacijo o osnutku Poročila o okolju v republiki Sloveniji 2021. Jasmina Karba piše o razogljičenju Slovenije preko prehoda v krožno gospodarstvo. Andrej Fideršek napoveduje, da bomo v prihodnje gradili stavbe brez odpadkov. Minister Jernej Vrtovec pa pravi, da se je razprava o jedrski energiji začela. O osnutku Poročila o okolju v Sloveniji v letu 2021 pa je sicer končana. Vendar v aktualnem okoljskem ogledalu Slovenije najbolj bode v oči ekološki algoritem, ki je zaokrožil težko oceno za začetek desetletja do 2030: »Primerjave vrednosti indeksa človekovega razvoja in ekološkega odtisa kažejo, da Slovenija ni na poti uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja, saj so pritiski na okolje zaradi prekomerne potrošnje višji od obnovitvene sposobnosti narave oziroma biokapacitete, ki jo imamo na voljo.«

Tako Poročilo. No, znano je, da bi za takšen življenjski slog, kot ga živimo, potrebovali nekaj več kot tri Slovenije. Za povrh. Z ekološkim odtisom je vsako leto slabše. A cilj do leta 2030 je zapisan v Strategiji razvoja Slovenije. Ekološki odtis naj bi znižali za 20 % – na 3,8 gha na prebivalca.

Okoljsko ogledalo 2021 ne skriva, na katerem tiru trajnostnega razvoja se je znašla Slovenija. Ekološki gen še ni dovolj prebujen, čeprav je Slovenija še kar lepo odeta v zeleno barvo. A če vzamemo v roke Poročilo o okolju 2021 in NEPN 2020, ni nobenega dvoma. Slovenija potrebuje akcijsko, operativno agendo s prednostnimi cilji do leta 2030. Kakšen bo desetletni načrt trajnostnega razvoja, kaj bo zlasti s strateškimi viri. Mislim na vodo, gozd in na domače vire vključno z odpadki.

Vode. V obdobju 2004–2019 se je kakovost pitne vode izboljšala. V letu 2019 je bil indeks izkoriščenja vode, ki kaže letno porabljeno vodo v primerjavi z razpoložljivo količino, okoli 3 %. Opozarjajo hude suše in poplave. Skrbi slabo količinsko obnavljanje podzemne vode. V Poročilu še ni podatka, kako je z novimi vodnimi viri, kje v Sloveniji primanjkuje pitne vode, koliko državljanov ne more uveljaviti ustavne pravice do pitne vode, kakšne so izgube pitne vode zaradi dotrajanega omrežja in ni priporočila, kaj bo s komunalnim blatom.

Gozd. Poseka se le okrog 58 % prirasta. Potencial gozdov ni izkoriščen. Spremembe v upravljanju in izkoriščanju gozdov so prepočasne. Drevesa so »ogljikovi odtoki« (Jonathan Safran Soer). Kaj bi bilo z ogljičnim odtisom Slovenije, če je ne bi pokrivala zelena pahljača?

Odpadki. Količine se povečujejo. V letih 2012 do leta 2019 za skoraj dvakrat. Ločenega zbiranje je več, tudi recikliranja. A bistveno je, da Slovenija po snovni produktivnosti zaostaja za povprečjem EU. Poročilo predlaga novo opredelitev – trajnostno ravnanje z materiali. Ni podatka, kako je Slovenija organizirana za preprečevanje odpadkov, kako se uveljavlja koncept Zero Waste občin, kako bo uvedena proizvajalčeva razširjena odgovornost … Učinkovita raba virov je ena izmed kategorij potrošnje, ki kaže na naš ekološki odtis.

Torej. Ljubim te, Slovenija zelena, a vsak dan se moram vprašati, kaj dela moj jaz. Kaj dela država in kaj jaz.