Trg vprašuje, kako ravnati z bioplastiko

Je bioplastika zaželen material? Je. So bioplastični izdelki motnja v sistemu ravnanja z odpadki? So, odgovarja praksa. Zakaj? Ker so in niso biorazgradljivi. Plastika iz fosilnih, neobnovljivih virov, se v okolju razgrajuje dolgo, predolgo. Zato je material s črno piko. Zakonodajalec nekatere plastične izdelke prepoveduje, z novimi direktivami pa napoveduje višje cilje pri ponovni uporabi in recikliranju, čez čas celo davke na nereciklabilno plastiko. Ne le zaradi okolja. Tudi zato, ker je odpadek vir in bo sčasoma vsak izdelek pod žarometom, kako in kje se konča njegov življenjski krog. Torej krožna ekonomija, ki bo vse manj ogljična.

A kaj se pravzaprav dogaja na trgu z bioplastiko? Kako je, če se o tem pogovarjajo tisti, ki držijo svečo izdelku od rojstva do končne uporabe, torej raziskovalci, proizvajalci, zbiralci, predelovalci in upravljavci odpadkov? Trg bioplastike namreč raste tudi v Sloveniji. Bioplastične izdelke znamo narediti, materiale znamo prilagoditi, vendar ne vemo, kje izdelki pristanejo. Ali sodijo v reciklažne centre ali v biokompostarne, se je spraševala dr. Vesna Žepič Bogataj iz TECOS-a, Razvojnega centra orodjarstva Slovenije na spletni konferenci Zapiranje krožnih zank bioplastičnih izdelkov v Sloveniji. Bioplastika naj bi bila pač tisti zaželeni alternativni material, ki bi naj nadomestil manj zaželeno plastiko iz fosilnih virov. Tisto bioplastiko, ki je res biorazgradljiva, naj bi optimalno porabili v kompostarnah, preostalo pa v reciklaži ali ponovni uporabi. Inštituti, raziskovalci in nosilci razvoja v podjetjih, kjer se odločajo za proizvodnjo bioplastičnih izdelkov, iščejo in uvažajo biopolimerne granulate iz tujine, snujejo nove tehnološke rešitve in inovativne izdelke. Nekaj so jih predstavili na spletni konferenci o zapiranju krožnih zank. Zaustavljajo pa se ob ekonomičnosti proizvodnje, ob vplivih na okolje in so vsaj deloma prepričani, da je uporaba bioplastike kot materiala prava pot. Ampak. Ali tako razmišljajo tudi v centrih za ravnanje z odpadki?

Že pri ločenem zbiranju bioplastičnih izdelkov se zatakne. Bioplastika pristane med ostalo komunalno odpadno embalažo in jo, je razložil Jure Svetičič iz družbe Simbio v Celju, kot material, ki je narejen iz nafte, oddajo pač v sežig. Tako ne gre v recikliranje, ker tržno ni zanimiva. Podobno ugotavlja Ivan Plevnik iz koroškega Koceroda. Vprašuje se, kako uporabnika usposobiti za ločevanje izdelkov na izvoru v dve skupini: na bioplastiko za recikliranje in kompostabilno bioplastiko za predelavo v kompost. Zdaj tega ni. Vedno več bioplastičnih izdelkov potemtakem zahteva sistemsko ureditev. Torej odločitev zakonodajalca, da bo sistemsko uredil zbiranje in predelavo bioplastike. V masnem toku odpadne embalaže bioplastika na vhodu ni evidentirana. A v zadnjem obdobju podjetja shemam vse več poročajo o embalaži iz biorazgradljivih materialov. Ali bo bioplastika med odpadno embalažo povzročala še naprej več težav kot koristi? To namreč meni Ivan Plevnik iz Koceroda. Opozarja, da bodo v sistemu zbiranja in ločevanja bioplastičnih izdelkov motnje v sistemu še večje, ko bo proizvajalcev več.

Zagotovo jih bo. Torej, kaj storiti?

Že nekaj časa bioplastika ni več niti mit niti čudežna rešitev. Je material, ki bo v prihodnosti zagotovo še bolj razločeval plastične izdelke med tiste, ki so v snovnem toku za reciklažo, in tiste za sežig. Najbrž bo marsikaj spremenila napovedana sprememba embalažne Direktive, kar EK obljublja do konca leta. A ne gre le za to, ali se krožna zanka zapre. Čeprav povzetek spletne konference, ki ga o tej tematiki povzemamo v reviji, prav sili, da se spomnimo, kako je bil lani poudarjeno promoviran strateški državni projekt Razogljičenje Slovenije preko prehoda v krožno gospodarstvo. Ali letos krožno ravnanje z viri ni več med udarnimi temami kljub najnovejši krizi z materiali in nekaterimi komponentami v avtomobilski panogi? Ali prav primer bioplastike ne kaže, kako v Sloveniji potrebujemo strokovno soočenje med deležniki, ki lahko ohranijo prepotrebne vire?

Kako pa je z razogljičenjem in okoljsko prijaznostjo bioplastike, je čisto vodo v kozarec natočila dr. Manica Ulčnik Krump iz Interseroha. Govorila je o mitih in resnicah o okoljski vrednosti bioplastike. Če upoštevamo vse vidike življenjskega cikla, torej rabo tal, pesticide in herbicide, porabo energije in vode, izpuste toplogrednih plinov in metane, biorazgradljivost, možnost recikliranja in drugo, ni mogoče trditi, da je bioplastika prijaznejša od fosilne »tradicionalne« plastike. Torej ne le, da bioplastika ni nujno razgradljiva, odvisno je pač, iz česa je narejena, pač pa jo čaka davek na ogljik, če analiziramo njen proizvodni življenjski krog. Toliko več razlogov za sistemske rešitve, postopno uvedbo označevanja bioplastičnih izdelkov glede njihove reciklabilnosti in za tehnološke poti do njihove nižje ogljičnosti. Morda bi zakonodajalec lahko nekaj pobud upošteval že v predlogu novega Zakona o varstvu okolja, ki ga MOP predstavlja v reviji EOL.