Zeleni dogovor – triletni izvedbeni načrt za NEPN

Kako bo Slovenija do leta 2020 dosegla 27-odstotni delež OVE v končni rabi energije in za koliko bo zmanjšala rabo fosilnih goriv? Za odgovore smo poizvedovali pri tistih, ki sicer nimajo vseh ključev v rokah. A so med prvimi igralci. In tudi soodgovorni, da NEPN ne bodo besede, ki bodo plavale na površju kot pena na vodi. Dr. Robert Golob pravi, da je NEPN »dokument, ki zgolj določa strateške usmeritve, smernice in cilje do leta 2030. Kar sledi in kar nujno potrebujemo, so izvedbeni načrti.« Prav OVE so lahko vzorčni primer za preporod energetike, pač toliko, kolikor se da in Slovenija zmore, in za premik od dosedanjih dogmatičnih poslovnih modelov rasti zlasti tistih panog, ki bodo prej ko slej na trgu delale pokoro zaradi prepožrešne rabe energije in brezbrižnosti do izpustov CO₂.

In če se pri OVE ustavimo predvsem pri soncu, vodi in vetru, je ferment za odpravo ovir znan. Anketa ga razkriva. Pa ne gre le za administrativne zavore, debirokratizacijo postopkov ali za še nedogovorjene protokole pri umeščanju objektov v prostor. Čeprav gre seveda pogosto tudi za to. A še bolj gre za razvojno soglasje države, elektroenergetskega sistema, gospodarstva, tudi nevladnikov, da je NEPN dokument, ki ga ni mogoče spregledati pri nobeni odločitvi. Brez HE, sončnih elektrarn in vetrnic bo v končni rabi energije na koncu desetletja delež OVE bržkone manjši od zapisanega.

Desetletje trajnostnih naložb, ne le v energetiki, se naj začne s široko odprtimi vrati za individualne, skupinske in javne sončne elektrarne. Ta vrata naj odpre država, a tudi javnost in lokalne skupnosti. Javnost bo seveda upravičeno zahtevala najboljše tehnologije in svoje mesto v pripravah in izvedbi okoljskih naložb. Toda v vrtincu takšnih in drugačnih interesov mora pretehtati soglasje na osnovi argumentov stroke in razvojne prihodnosti Slovenije, kakršno kaže NEPN.

Saj se da. A kot velja pri OVE, velja tudi pri drugih trajnostnih naložbah – če streha pušča, bo nekje najbrž zamakalo. Če ne pušča, pa … Poglejmo primer Steklarne Hrastnik in njen prehod v brezogljično podjetje.

Steklarna Hrastnik, generalni direktor je Peter Čas, skupaj z Evropsko federacijo za embalažno steklo (FEVE) in drugimi dvajsetimi steklarnami celotne Evrope načrtuje projekt industrijske hibridne steklarske peči. 80 % fosilnih goriv bodo zamenjali z električno energijo. Naslednji korak, v letu 2022, je začetek izvajanja mednarodnega projekta za dekarbonizacijo taljenja stekla z uporabo obnovljivih goriv. Kaj želijo doseči? Na steklarski peči s kapaciteto 120 t/dan nameravajo znižati izpuste CO₂ za 20 %. Glede na energetsko intenzivnost steklarske industrije bi bil lahko to eden pomembnejših trajnostnih projektov za znižanje emisij CO₂ v Sloveniji.

O razvojni naložbi za prihodnost piše tudi dr. Robert Dominko v Podnebnem dosjeju. Evropa, ki je prvi vlak zamudila, je končno le vzpostavila regijsko Partnerstvo za sodobne akumulatorske ali baterijske sisteme. Na čelu pobude je Kemijski inštitut. V centru bodo testirali in pripravili prototipe akumulatorjev, kar naj bi postavilo temelje za proizvodnjo akumulatorskih celic oziroma njihovo uporabo v številnih novih proizvodih. Kajti elektrifikaciji različnih sektorjev gospodarstva, od transporta, robotike, predelovalne industrije, medicine in drugih, je smiselna samo ob uporabi OVE. In zanje potrebujemo hranilnike. Ustanovitev regijskega baterijskega centra kot podpora lokalni industriji je razvojna priložnost Slovenije. Je med tistimi trajnostnimi naložbami do konca desetletja, ki ne bi smela manjkati na seznamu prednostnih naložb. Razvojne inovacije za zeleno prenovo gospodarstva, za njegovo zeleno prestrukturiranje bodo dajale Sloveniji ekonomsko in finančno stabilnost.

Takšno zeleno prestrukturiranje se lahko v podjetju začne tudi pri upravljanju z energijo. Stare luči so dogorele, zasijejo naj nove. Mag. Bogomil Kandus v Podnebnem dosjeju povezuje nižje stroške energije z izboljšanjem energetske učinkovitosti, z izrabo odvečne toplote in z izbiro optimalnega energenta. Kakšen delež OVE v končni rabi energije naj bi pridelala industrija? Ali bodo odslej v sistemu upravljanja z energijo na eni strani tehtnice manjša raba URE, na drugi strani pa morda ogljičnost, manj emisij CO₂? Kakšen bo potemtakem trajnostni poslovni model v podjetjih, ki se zavedajo, da je ena zgodba mimo in da se nepreklicno začenja nova, zeleni prehod v oskrbi z energijo.

Slovenija se je namreč odločila. Je med pobudnicami šestnajstih evropskih držav za ozelenitev gospodarstva, za zagon trajnostnih naložb, za krožno gospodarstvo in digitalizacijo. Še več. Pred dnevi je vlada podprla nov Akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, ker je prepričana, da je prehod na nizkoogljično krožno gospodarstvo eden ključnih instrumentov za trajnostno rabo virov in zmanjševanje emisij. Kakšen bo torej konkreten slovenski zeleni dogovor?