Podnebje, naše navade in politiki kot tarča
Ali ste tudi vi razočarani? Niste. Saj se vendar ni zgodilo nič nepričakovanega.
Na podnebnem vrhu v Madridu so se razšli s kompromisom. Prihodnje leto naj bi sicer države izboljšale svoje načrte za boj proti podnebnim spremembam. A zavez ni. Tudi če bi jih sprejeli, ni in ne bo sankcij. Najbrž so vsaj predstavniki evropskih držav poznali petletno poročilo o stanju v okolju SOER 2020. Okoljski trendi se tudi v Evropi ne izboljšujejo. Kljub vsem uredbam in priporočilom je Evropa izgubila desetletje. Podnebna urgentnost jo je prehitela.
Pravzaprav številke za vsako leto v preteklem desetletju res udarjajo po vesti človeštva in politike. Vsako leto nas je rekordno grelo. Pred vstopom v novo desetletje tretjega tisočletja zapuščamo planet še bolj ranljiv. Pa je v resnici povsem vseeno, ali bolj verjamemo v človekov skalpel, ki reže planet, ali smo bližje teorijam, da narava napenja svoj življenjski lok po algoritmu, ki ga ne poznamo dovolj.
EU vendarle verjame v spremembe. Vse ni črno, čeprav okoljsko ogledalo ne laže. Posebej ne o tem, da se je upočasnil napredek pri zmanjšanju emisij TGP, pri industrijskih izpustih, pri nastajanju odpadkov, pri izboljšanju URE in pri deležu OVE. Zato EU napoveduje zeleni dogovor. Temeljito preobrazbo gospodarstva in uvedbo novih, čistih tehnologij. Toda spet se je zgodilo nekaj, kar ni nič novega. Že na prvem poenotenju bruseljskega vrha, da bo zeleni dogovor prelom v tranziciji Evrope, si je Poljska že izborila odpustek. Ve se, zakaj. Nizkoogljičnost in podnebno nevtralnost je težko doseči na zlatih rudnikih premoga.
Nacionalni interesi držav, kjer standard ljudi vzdržujejo in ohranjajo z rastjo na krilih tržne ekonomije, brez daljnogleda v jutri, bodo podnebno nevtralnost sicer zapisovali v dokumente. Ambicije prav tako, razprave pa bodo kot obrabljena plošča. To je pač prav tako realnost Evrope, ne le ZDA ali Kitajske in Brazilije. In ne bi smeli preslišati, kar je izrekla Greta Thunberg, globalna ikona, karkoli si že mislimo o njenih nastopih: Z demonstracijami nismo dosegli ničesar, emisije toplogrednih plinov se višajo … Države seveda ne bodo povsem gluhe, če se bo nadaljevala globalna mobilizacija ljudi, zlasti mladih, za zeleno prenovo kapitalizma. Toda vselej bo pretehtal nacionalni interes kot razvlečen preludij. Ne gre za politično zagovednost, gre preprosto za to, da se država oklepa rasti.
Slovenija bo kajpak še naprej zavzeto trkala na vrata, da se odpre globalna kolektivna zelena duša. Vendar naj predvsem sama sebi nastavi okoljsko ogledalo in sprejme svoj zeleni dogovor. Evropa se rahlja. Brexit je zrasel na legitimni odločitvi prevladujočega nacionalnega interesa. Tudi poljski trenutni umik iz evropskega zelenega dogovora. Pa niso in ne bodo edini. Pravzaprav tudi mlačnost pri podpori arbitraži ni nedolžna lekcija o tem, kako razumeti mednarodne odnose. Pri dogovoru o podnebju ne bo drugače.
Slovenija naj zato postane pilotna država integralne zelene ekonomije in družbe. V podnebnem dosjeju pišemo o celovitem strateškem projektu razogljičenja Slovenije. Strategije, vizije in sanje, kakšna naj bo Slovenija do 2050, lahko vsakega med nami prepričajo, da tovrstnega papirja ne manjka.
Manjka nekaj drugega. A vprašane je, kje se začne model vzdržnega razvoja. Res samo v kabinetu vlade in ministrov? Tudi. A morebiti se začne že pri Stalnem posvetovalnem odboru za podnebno politiko pri predsedniku države. V odboru ni namreč nobenega gospodarstvenika, energetika, župana, da bi lahko politika, stroka in gospodarstvo skupaj odgovorili, kaj je pri NEPN realno izvedljivo v določenih rokih. Tako bo manj razprav na pamet. Morda se začne pri tem, da bodo v štirih, petih podjetjih z lestvice najuspešnejših prihodnje leto začeli meriti svoj ogljični odtis. Ali pri tem, da vlada sprejme sklep o ustanovitvi medsektorske kompetenčne skupine (z glavnimi igralci) za pripravo izračuna, kaj mora Slovenija storiti za socialno in ekonomsko pravičnost zapiranja TEŠ 6 na primer do leta 2035 ali najpozneje do 2040. S konkretnim izračunom, kako bo do zaprtja nadomestila tretjino električne energije. A ker najbrž to še ne bo dovolj za varnost pred mrkom, naj Slovenija prva v EU sprejme pet zapovedi za spreminjanje naših navad. Lahko tudi s protesti v akciji za ekološkega državljana in za zeleni življenjski slog. Tako bo kolektivna zelena zavest Slovenije lahko sčasoma močnejša od politike in kapitala. Ali smo torej državljani Slovenije pripravljeni v letu 2020 za 3 % zmanjšati rabo električne energije?
Je pač tako, da življenje ne more biti več ekstaza potrošništva in bivanja. Okolje smo ljudje. In podnebne spremembe prav tako. Zeleni semafor Slovenije v reviji to potrjuje.
Kot je upesnil Feri Lainšček v kultni pesmi, si v prazničnem decembru drug drugemu voščimo z zelenim verzom: Ne bodi kot drugi … Bodi boljši. Misli in ravnaj zeleno.
Jože Volfand,
glavni urednik
Partnerja pri izdajanju revije EOL
- Fakulteta za logistiko, Univerza v Mariboru
- Surovina d.o.o.
