Zrak, voda in tla – Sv. Trojica zelene identitete Slovenije
Z metaforo o Sv. Trojici je dr. Boštjan Vrščaj na vsakoletnem strokovnem srečanju slovenskih okoljevarstvenih šol hotel razvneti posluh med mladimi za naravni vir, ki je v primeri z vodo in zrakom kot nekakšen deseti brat. Napaka, je prepričljivo ilustriral predavatelj. In dokazoval, zakaj so tla temeljna stalnica strateškega trikotnika zelenega razvoja. Kajti tla opravljajo nepogrešljive ekosistemske storitve in nobena razvojna politika, tudi nobena naložba, jih ne bi smela več potiskati na rob. Res je, da bodo marsikdaj na mizi kompromisi v neksusu voda – hrana – energija, toda v stičišču te razvojne arterije manjkajo tla.
A kako Slovenija ravna s tlemi? Koliko ve, kaj se skriva v podzemlju? In če se ozremo na površje. Kako bo dosegala večjo stopnjo samooskrbe, če rodovitna tla izgubljamo, v razredu z najboljšo kakovostjo pa je v Sloveniji le 7 % kmetijskih zemljišč?
Najprej o tem, ali vemo, kaj skriva slovenska zemlja pod površjem in kako upravljamo s podzemnimi viri. Dr. Miloš Bavec napoveduje zasuk, to je nujno sistematično zbiranje geoloških in drugih podatkov na površju in pod površjem. Zdaj razen pri raziskavah o mineralnih surovinah Slovenija še ni začela vrtati globoko pod zemljino površje. Podzemni viri marsikje spijo. A znanje in tehnologija bi lahko odkrivala plasti podzemnih svetov. Za raznovrstno rabo. No, kraški jamarji so si menda tudi s polhovo pomočjo prekopali rove do Podleskove jame. V Cerknem so strokovnjaki Geološkega zavoda odprli prvo geotermalno učno pot, eno redkih v Evropi. Geotermalno energijo bodo obiskovalci spoznavali na površju, a tudi v podzemlju. To še ni eno izmed potovanj, kot jih je napovedal Jules Verne, toda skozi katera vrata zdaj vstopamo v globine? Bo zacvetel predvsem turizem v podzemlju in v opuščenih rudnikih, podzemni viri pa bodo ostali neraziskani in neodkriti? Če Slovenija pripravlja državni program razvojnih politik, naj pri 9. cilju, gre za trajnostno upravljanje naravnih virov, pogleda precej globlje v podzemlje kot doslej. V vire, ki morajo ostati v slovenskih rokah. Torej s strategijo raziskav do strateških podatkov, do notranjega zemljevida virov in do odgovora, katere plasti se bo dalo uporabiti za gradnjo objektov pod površjem.
In kaj je na površju? Kakšna je temperatura miselne in razvojne občutljivosti v ravnanju s prostorom? Še bolj konkretno. Z zemljo, s tisto rodovitno zemljo, ki bi kot dobra mati lahko skrbela za prehransko samooskrbo. Tudi slovenska kmetijska politika že dolgo prehransko varnost in samooskrbo postavlja med visoke cilje. A so odmaknjeni. Pridelava stagnira, pokritost uvoza agroživilskih izdelkov z izvozom je nizka, rodovitna zemljišča izginjajo, degradacija tal ni zaustavljena, za zaraščanje tal in pozidavo, kot kaže, ni ovir. Čeprav nova prostorska zakonodaja vzbuja upe. A brez sprememb v kmetijski politiki in pri odločevalcih, ki pri naložbenih posegih v prostor razmišljajo, kot da bi sedeli na koprivah, bo shramba z lokalno samooskrbo bolj prazna kot polna.
Zdaj je v Sloveniji s samooskrbo tako, da so najnižje stopnje pri svežem sadju, zelenjavi, medu in krompirju. Domača potrošnja svežega sadja, gre za 185.000 ton, je skoraj petkrat manjša od pridelane na slovenski zemlji. Pri žitih je samooskrba 63-odstotna. Mleko izvažamo, a predvsem kot surovino, tudi meso, spet kot surovino. Pri mesu je samooskrba visoka. A počasna hoja do več prehranske varnosti Slovenije, ne glede na različne razloge zanjo, je zdaj še pred eno oviro. Podnebne spremembe. Ostre meje med tistim, kar Slovenija hoče in potrebuje, ter med tistim, kar na njivah in poljih pobere, lahko postajajo še bridkejše.
Torej, kaj? Za dobro oskrbo bi potrebovali od 2.500 do 2.800 m² njiv in vrtov na prebivalca. Zdaj jih je okrog 900. Predvsem pa bi morala Slovenija trajno zavarovati 350.000 ha kmetijskih zemljišč, ki jim ne bi bilo mogoče dalj časa spreminjati namembnosti. Zakonodajni okvir je pripravljen. Toda koncept trajno varovanih kmetijskih zemljišč visi v oblaku. Katera rodovitna zemljišča so strateška in zakaj jih Slovenija ne sme izgubiti – bo vprašanje, na katerega menda še nekaj časa ne bo odgovora. Pa je res veliko časa?
Navdušenje, da je v Sloveniji z Naturo 2000 zavarovanih okrog 270.000 ha naše zemlje, je na apotekarski tehtnici že zdavnaj na tisti strani, kjer domujejo negotovost in več vprašanj kot odgovorov. V Naturi 2000 je od skupne površine okrog 70.000 ha zemlje v uporabi. Če je pridelava hrane strateški izziv Slovenije, si bo krono modrosti pri varovanju tal lahko posadil na glavo tisti, ki bo v razvojnih politikah nedvoumno zahteval, da brez drugačne skrbi za tla ni zelene identitete Slovenije. Potem bo tudi manj skrbi s prehransko varnostjo.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 136/137 lahko prelistate tukaj.
