Nostradamusa v energetiki ni, kje je moder zeleni Orfej
Naj bo resolucija o Energetskem konceptu dolga ali kratka, nekonkretna ali zračna, tukaj je. Na situ. In naj jo beremo od spredaj ali od zadaj, lahkih odgovorov in odločitev ne bo. Najslabše bo, če nova vlada ne bo takoj zagrizla v kislo energetsko jabolko.
Kakšen bo trg električne energije v EU, če bodo države še naprej subvencionirale elektrarne na premog, zemeljski plin in jedrsko energijo? In kako bo z električno energijo v Sloveniji, kjer se je že drugič končala javna razprava o predlogu resolucije o energetskem konceptu? Ko gre za načela in cilje, soglasij ne manjka.
V Elektro Maribor so v pripombah na EK med drugim zapisali, da si nobena država ne more privoščiti energetske politike, ki bi »prebivalstvo pahnila v energetsko revščino, gospodarstvo v stagnacijo, okolje pa v degradacijo.« In so še dodali, da je treba preprečiti negativne vplive energentov na zdravje prebivalstva. Energetska podjetja podravske regije soglašajo, da so poglavitni izzivi mrežne integracije novih naprav in virov, torej nova infrastruktura trajnostnega razvoja energetike. Toda hkrati se vprašujejo, kje so konkretne projekcije energetske bilance, za odgovor, kaj bo z energetiko ko bosta ugasnila TEŠ in NEK?
Zdaj je pač tako, da strokovna javnost razmišlja raznoglasno, tudi tako, da bodo OVE v energetski bilanci še kar nekaj časa predvsem začimba. Energetska zbornica oziroma energetske družbe razpravljajo po notah poslovnih in podjetniških interesov. Nevladne organizacije izrazito zeleno in precej parcialno. Vlada pri energetiki raje prede pajčevino, kot odloča, pri okoljskih omejitvah pa so ovire postavljene tako zelo visoko, da se zdijo skoraj nemogoči zbliževalni in inovativni predlogi, kako recimo sulcu v Savi zgraditi rečni rokav, ki bo ohranjal harmonijo habitata.
Toda, ali je lahko dolgo tako, kot je? Naj se energetska juha kar naprej prekuhava? Ne. Mag. Aleksander Mervar pravi, da »dalj ko bomo tiščali glavo v pesek, višji bo končni račun …« Pot do scenarija z odločitvami ne sme biti predolga. Nova vlada ne bo mogla preslišati opozorila, o tem v intervjuju govori mag. Janez Kopač, da je na ravni EU »obvezno sprejemati integrirane energetsko-klimatske strategije oziroma načrte«. Resolucija o energetskem konceptu naj sploh ne bi bil dokument, ki bi ga moral sprejeti državni zbor. Energetika se sme načrtovati le kot del klimatske politike, pravi mag. Janez Kopač. In tak dokument mora Slovenija poslati v Bruselj do konca leta.
Kako sestavljati energetsko oskrbo prihodnosti z znižanjem emisij toplogrednih plinov? Mag. Aleksander Mervar odgovarja, da EU pri proizvodnji električne energije načrtuje predvsem povečano vlaganje v najbolj nestabilne proizvodne vire, sonce in veter. In ugotavlja: »Če upoštevamo emisije toplogrednih plinov na proizvedeno MWh električne energije, ob upoštevanju celotnega življenjskega ciklusa (izdelava komponent in gradnja elektrarne, pridobivanje in predelava goriva, proizvodnja, ravnanje z odpadki in razgradnja proizvodnega objekta), je proizvodnja na MWh iz sončnih elektrarn šele na četrtem mestu: za hidro, vetrno in jedrsko energijo!«
Kakšna je torej lahko dramaturgija razprav o bližnji prihodnosti slovenske energetike? Kaj bi pokazalo modeliranje podatkov o zanesljivosti oskrbe z energijo iz OVE, predvsem vod in sonca, pa tudi o elektroenergetski odvisnosti Slovenije na primer leta 2045? Ali bomo znali obvladati nihajnost proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov energije?
Nostradamusa v slovenski energetiki ni. A konkretni izračuni mag. Aleksandra Mervarja so opcija, ki je razgrnila več dilem razvoja slovenske energetike. V resnici precej več kot to. Kajti načrtovanje dolgoročnih energetskih bilanc je predvsem vprašanje, za kakšno razvojno paradigmo se odloča država. Elektroenergetska strategija ne more izbirati poti mimo identitete zelene Slovenije, ki želi ostati v prvi deseterici držav, odličnih pri izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja. A je tudi država, kjer naraščajo emisije ogljikovega dioksida, dušikovih oksidov in PM₁₀. Torej, na Slovenijo čez trideset let ne sme brleti le medla žarnica z visoko ceno energije. Za proizvodnjo zelene energije pa naj se tehnološko usposobi, kjer je že danes konkurenčna, in naj pospeši naložbe v hidroelektrarne, v sončne elektrarne, v uporabo lesne biomase, v baterije …
Morda bo tako Slovenija res postala vodilni trg za distribucijo proizvodnje in skladiščenja električne energije … ali laboratorij zelene mobilnosti v EU … ali evropski prostor za učenje o trajnostnem razvoju … ali …
A kdo bo moder zeleni Orfej slovenske energetske politike? Bo vlada?
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 132 lahko prelistate tukaj.
