EU s kritično listo surovin, Slovenija brez nje
Evropska unija je nedavno objavila novo listo kritičnih surovin. Tistih, brez katerih je že in bo gospodarstvo ogroženo. Pred leti je bilo na tem seznamu 14 kritičnih surovin, zdaj jih je 25. Odvisnost od uvoza se povečuje. Kitajska je velesila pri oskrbi z nekaterimi kritičnimi surovinami, kot so redki zemeljski elementi, magnezij, volfram in drugi, s paladijem je bogata Rusija, iz Južne Afrike izvažajo iridij, platino, iz ZDA berilij in helij … Tako dr. Alenka Mauko Pranjić pojasnjuje, kako Evropa, ki uvaža šestkrat več surovin, kot jih izvaža, ne more več mirno zreti v prihodnost. Svetovni gospodarski forum v Davosu je sicer pred tremi leti že napovedal, da postaja skrb za mineralne surovine realnost Evrope in razvojna travma. Čeprav je razvojni kazalec usmeril zlasti v krožno gospodarstvo, v nove tehnologije in v vrednostne verige, je realnost tukaj in zdaj: kako je in bo z oskrbo ali samooskrbo s surovinami, saj že danes podjetja, tudi slovenska, pogosto ne vedo, ali bodo kontejnerji iz uvoza pripeljali tisto, kar potrebujejo za proizvodnjo. A ustavimo se najprej pri kritičnih surovinah. EU ima svojo listo. In Slovenija? V Strategiji razvoja Slovenije je ni in tudi ni navedeno, s katerimi naravnimi viri in surovinami bo gospodarstvo ohranjalo svoj bioritem.
Je podjetniška logika vendarle drugačna? Je in ni.
Skrbijo podatki raziskave Eurobarometra iz lanskega septembra. Objavljeni so bili pred kratkim. Slovenska mala in srednja podjetja so odgovarjala na vprašanja o učinkoviti rabi virov in o zelenih trgih. Raziskava je podjetja spraševala o zmanjševanju odpadkov, varčevanju z energijo, surovinami in vodo, o recikliranju z uporabo materialov ali odpadkov znotraj podjetja, oblikovanju proizvodov, ki jih je laže vzdrževati, popraviti ali ponovno uporabiti, o prodaji odpadnega materiala drugemu podjetju in o uporabi energije iz večinoma obnovljivih virov (vključno z lastno proizvodnjo, kot so solarni paneli).
Podjetja so odgovarjala, katere ukrepe že izvajajo in kaj načrtujejo za prihodnji dve leti.
Rezultat? Presenetljiv, saj tudi Slovenija že skoraj tri leta razmeroma glasno razpravlja o prehodu v zeleno, nizkoogljično in krožno gospodarstvo. Pa tudi – zdaj, ko pripravljamo Priročnik podjetjem za prehod v zeleno gospodarstvo, so nekateri primeri praks, resda iz večjih gospodarskih družb, zgledni. Brez leporečja in floskul, ki še zmeraj razsajajo na političnih delavnicah o krožnem gospodarstvu.
Raziskava Eurobarometra namreč uvršča Slovenijo pri sedanjem izvajanju ukrepov pod povprečje EU ali celo v zadnjo tretjino. Na primer pri varčevanju z energijo. Nekaj boljše je pri ekodizajnu, industrijski simbiozi in uporabi OVE. A najslabše je Slovenija pri ukrepih, ki jih podjetja načrtujejo – saj se je pri vseh šestih ukrepih znašla v zadnji tretjini, celo povsem na repu. Načrtovanja ukrepov za zeleno rast je malo, le pri 11 % anketiranih. Podjetja daleč zaostajajo za povprečjem EU, kjer te ukrepe pripravlja 51 % podjetij, ki so sodelovala v raziskavi.
Še en primer za razmislek.
Geološki zavod Slovenije sodeluje v mednarodnem projektu Minatura 2020. Skupaj z več partnerji pripravljajo osnutek koncepta evropskega zakonodajnega okvira za varovanje dostopa do nahajališč mineralnih surovin javnega pomena. Eno izmed iskanih testnih območij je tudi ozemlje Slovenije. Zato je Geološki zavod pripravil seznam in karto nahajališč mineralnih surovin »javnega pomena«, ki bi jih naj Slovenija v prihodnje zavarovala pred sterilizacijo ali pozidavo. Organizirali so tri delavnice, med njimi eno z naslovom Odziv Slovenije na sodobne trende trajnostnega razvoja naravnih virov. Prispevek k celovitemu načrtovanju in upravljanju z mineralnimi surovinami.
Interdisciplinarna zasedba na delavnicah obeta. Vendar je gospodarstvo sodelovalo predvsem s predstavniki rudarske industrije in koncesionarji. Vendar, ko gre za nahajališča mineralnih surovin, za oskrbo z naravnimi viri Slovenije v prihodnjih desetletjih, za listo kritičnih surovin danes in jutri, je glavni sogovornik gospodarstvo. So podjetja.
Ali so ali bodo?
Edina gospodarska panoga v Sloveniji, ki za zdaj ni v skrbeh s surovinami, je gradbeništvo. A če mora Slovenija pri surovinah segati globoko v nedrja zemlje, saj je menda počrpala, kar se je dalo, na tisto, kar ne odkriva, pa se ne more nasloniti, ji pač ostane krožno gospodarstvo, sekundarne surovine, novi materiali in nove tehnologije. Raziskava Eurobarometra nekoliko opominja.
Torej, kje smo zdaj pri surovinah, zlasti strateških, in kje je lahko izvir razvojne tesnobe Slovenije? Država, ki je in bo v tekmi za svetovne vire, mora poznati odgovor.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 127 lahko prelistate tukaj.
