Marsikaj lahko splava po vodi, svarijo vode
Takole je bilo nekoč. Vodi so ob praznovanju novega leta darovali potico, kruh in jabolko, krasili so vodnjake in izvire vode z željo in upanjem, da bi bilo čez leto dovolj vode in da bi bila čista. Tako je ljudsko izročilo govorilo raziskovalki Dušici Kunaver. Pred dobrimi petdesetimi leti so v Sloveniji našteli 64.556 vodnjakov, danes jih seveda nihče ne krasi in časti, najbrž jih tudi ne šteje. Le tam, kjer si ne morejo nič pomagati z zapisano ustavno pravico do vode, saj jih vodovodne cevi še niso našle, je vodnjak posvečeni kraj domačije in družine. Izsušeni štepihi šele v zadnjih letih, ko vizionarji in scenaristi razvoja pišejo o vodi kot nafti 21. stoletja in celo napovedujejo vojne zaradi pomanjkanja vode, postajajo spet mokri. Kakor kje, seveda. A zlati rudniki kulturne dediščine bodo z vsakim letom manj zanemarjeni in zapuščeni. Tudi z deževnico bomo spletli bližnje odnose. Saj razlite vode, ne tiste s strehe, ne tiste, ki poplavlja, ne moremo več dobiti nazaj.
Seveda ne želim odkrivati tople vode. Tudi znanost ne drži križem rok in razvojni scenariji se lahko berejo tako ali drugače. A Slovenija se, ko strateško razmišlja o prihodnosti, pri navajanju svojih naravnih zakladov vedno predstavlja kot ena najbolj vodnatih držav. Če je torej vodnatost zlati rudnik, pomanjkanje vode pa največja globalna grožnja, ne moremo mimo strateškega, hkrati preprostega vprašanja: Ko pijemo iz pipe, se spomnimo izvira? Če ne, potem vsaj prisluhnimo, kaj pravijo vode. Vode, ki so lahko morija in ki so življenje.
Če je tako, pričakujejo vode nov zorni kot strateškega monitoringa.
Na letošnjem strokovnem srečanju slovenskih okoljevarstvenih šol v Mariboru so se dijaki in mentorji poučevali o vodah. Tema: Onesnaženost in poplavnost rek v Sloveniji – preventiva in sanacija.
Dr. Tajan Trobec je strokovno povzel: Poplave so naša stvarnost, kakovost naša odgovornost. Že dolgo je znano. Slovenija je poplavna država. V Sloveniji živi na poplavnih območjih do ene petine prebivalstva. Od leta 1990 do 2014 so znašale škode okroglih 1,8 milijarde evrov. Uradni dokumenti poučujejo, da bi z letnim vložkom okrog 150 milijonov Slovenija močno sklestila škode in se povsem drugače zavarovala pred poplavnimi tveganji. Vendar vode zlasti potrebujejo drugačen koncept varstva. Namesto, tako predlaga stroka, da se s poplavami borimo predvsem z gradbenimi ukrepi, naj bo prva preventiva. Toda Načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti 2017–2021 na prva tri mesta postavlja gradbene posege. Ali se da s poplavami sobivati tudi drugače?
Poplave so torej naša stvarnost, ki zahteva konceptualni obrat v varstvu pred poplavnimi tveganji. Borutu Roškarju iz Vodnogospodarskega podjetja Ptuj njegove strokovne izkušnje narekujejo: Škoda se da v velikem delu preprečevati z zagotavljanjem rednega vzdrževanja. A za to mora država zagotoviti stabilno financiranje in planiranje ukrepov ter naročiti izdelavo poplavnih kart. Vsaj za vodotoke prvega reda.
Vodne ujme bodo manj rušilne, če bo torej model upravljanja s poplavnimi tveganji spremenjen in bolj premišljen. Če so poplave bolj ko ne zelo okoljska, ekonomska, varnostna, kulturna, turistična, razvojna, prostorska, biodiverzitetna in še kakšna tema, potem je pitna voda in njena kakovost vse to, a poudarjeno, predvsem prva razvojna tema Slovenije. Ali nista prav voda in gozd identitetna izkaznica Slovenije? Ali ni voda strateški naravni vir, ki že nekaj časa opozarja, da v prihodnosti brez nje ne bo nacionalne suverenosti? Če ne bo v naših rokah, če ne bo s posebno razvojno ljubeznijo poskrbljeno za vodne vire, še posebej podzemne, ki jih zdaj zlasti kmetijstvo preveč onesnažuje z nitrati in pesticidi.
Je že res. Tudi dr. Tajan Trobec je predstavil podatke o zelo dobrem kemijskem stanju naših vod. A je precej slabše z ekološkim. Podzemne vode v Savinjski, Dravski in Murski kotlini so čezmerno obremenjene z nitrati, v Dravski z altrazinom. Ali pa podatek: le 58 % prebivalcev Slovenije je priključenih na komunalne čistilne naprave, le okrog 60 % odplak se prečisti na komunalnih čistilnih napravah.
Kako je torej s poseganji v prostor in vodne režime, koliko podcenjujemo ranljivost vode in precenjujemo njene samočistilne sposobnosti? In koliko se ob vodah srečujejo hidrologija, geologija, pedologija, ekologija in druge stroke, brez katerih bodo lahko vode naš slab gospodar? Stroka ni povezana. Gospodarstvo slabo sliši. Mag. Mojca Dolinar iz Agencije RS za okolje pravi, da se različni sektorji v državi sploh ne zavedajo sprememb v vodnem krogu Slovenije, čeprav je kmetijstvo že močno prizadeto, za hidroenergijo pa so že kritične spremembe pretočnih režimov.
Bomo čez desetletja žejni? Marsikaj lahko splava po vodi, če ji ne bomo znali pravočasno prisluhniti. Kajti dobra, čista, pitna voda se že danes rada pohvali, da bo jutri še bolj iskana izvozna pijača, hranilo in zdravilo.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 126 lahko prelistate tukaj.
