Stotica
O reviji s poslanstvom in jubileju brez šampanjca. Takole. Od junija 2001 do julija 2015 je izšlo 100 številk revije EOL. Prva z naslovom Embalaža & Co. Tisti, ki nekoliko poznamo pajčevine medijskega omrežja, vemo, da v revijalnem življenju ni nič nenavadnega – ne to, da revija izdihne po nekaj številkah, in ne to, da se njenih življenjskih črt na potiskanih straneh sploh ne da prešteti. Zato stotice ne proslavljamo s šampanjcem. Je pa, priznam, za uredniški senzor blagodejno prebrati izjavo, kakršno sta ekipi revije namenila menedžer Branko Rožič in ravnateljica Irena Posavec. A nista bila edina. No, saj si stotica vendarle zasluži takšne in drugačne kritične ali spodbudne odzive, predvsem pa pogled, kako do novih sto številk. Zakaj ne sejati še več dobrih zrn in vizionarsko odstirati zavese tam, kjer Slovenija prepočasi, s preveč puhlo verbalnostjo spoznava svoja bogastva za dodano vrednost razvoju in življenju?
Takrat, pred petnajstimi leti, nismo povsem točno vedeli, na kakšno medijsko in podjetniško stezo se odpravljamo. A že v prvem uvodniku Reviji na pot smo zaorali globoke brazde. In danes lahko zapišem, da nismo samo orali in sejali. Če smo ob tem lahko prisegali na poslanstvo in revijo distribuirali brezplačno, kar počnemo v resnici še danes, četudi sprejemanje zdaj povezujemo s članstvom v Zelenem omrežju, se zdi, kot da smo naivni in z drugega planeta. Marsikateri menedžerski kolega se bo bržkone nasmehnil, češ da zdaj deroča reka kapitala in profita po zakonih narave odplavi vse, kar bi jo lahko skalilo z vonjem drugačnih vrednot. A nas ni, čeprav dišimo nekoliko drugače.
Prav zato in za dokumentiranje revijalnega življenja na Slovenskem, še zlasti specializiranega, saj je EOL edina revija za trajnostni razvoj v državi, ne morem mimo nekaj imen. To so bili botri revije. Direktorji, menedžerji, ki so prisluhnili, spoznali nekaj več. Morda njeno dodano vrednost? In so najbrž vedeli, da je embalaža le začetek neke revijalne zgodbe. Ki si je kmalu za maksimo in za rdečo nit izbrala trajnostni razvoj, Zeleno Slovenijo v srcu EU. In spet, glejte in se čudite, so brezplačno revijo EOL z oglasnim kisikom ali partnerstvi ohranjala pri življenju nekatera bolj ali manj zelena podjetja.
Na tedanji Gospodarski zbornici Slovenije, predsedoval ji je Jožko Čuk, smo se sestali na seji iniciativnega odbora. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem. A med drugimi je udeležbo potrdil tedanji direktor Valkartona, Franc Jerina, ki je, o tem sem prepričan, dal odločilni glas za razvoj revije. In prvi sponzor prve številke revije Embalaža je bil Valkarton. Prav tako Epi Pack. In prvi oglaševalci? Cetis, Quadrat design (Vladimir Pezdirc je revijo oblikoval), pa EMA (Zlatko Mastnak je dal idejo za revijo), Zlatorog oprema, Gorenjski tisk, Saturnus Embalaža, Ekološko razvojni sklad, Container, Luka Koper INPO, Tesa, Duropack, Gopack, Količevo karton, Radenska in drugi. Kakšen oglaševalski veter v jadra revije in skromne novinarske ekipe, ki je gledala v Evropo, a je bolj slutila, kot vedela, kje zajemati!
K sreči sem vedel, da lahko revija obstane in se dvigne, če poleg gospodarstva v njej vidi potencial tudi stroka. Dr. Andrej Plestenjak je takrat kot docent delal na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Dr. Franc Lobnik, ki je bil vedno zvest svetovalec, ko sem iskal odgovore na zapletene poti slovenske okoljske politike, je vodil Svet za varstvo okolja RS. Franc Žle si je na Gospodarski zbornici neutrudno prizadeval, da se embalažna panoga v Sloveniji poveže in predrami. Gospodarstvo in stroka sta bila z nami. Za zeleno Slovenijo in revijo s poslanstvom to še daleč ni bila pika na i. Kako torej povezati, združevati v Sloveniji vse, ki jim je mar za trajnostni razvoj in zeleno prihodnost? To je bil pravi izziv. In je še danes.
Kaj pa država?
Z državo je pač tako, kot je z vsako oblastjo, ki uradnikom ne zna dopovedati, da naj v pisarnah pri delu vsako minuto razmišljajo le o tem, kako urejati stvari po meri ljudi, podjetij, stroke in znanosti, razvoja. Najbrž je tudi zato revijo v poldrugem desetletju življenja neenkrat prekril bel oblak ministrskih obljub o finančni poživitvi. Zgodilo se je nič.
A stotica je tu. In naključje. Prav v teh dneh je MOP poslal v javnost okvirni program za prehod v zeleno gospodarstvo z Akcijskim načrtom za leti 2015 – 2016. Kot da so nenadoma na ozemlju zelene Slovenije vzklila žitna klasja. Res obet! Ampak veste, kaj izjavlja v intervjuju v 100. številki avstrijski okoljski minister? Avstrija hoče vodilno vlogo pri razvoju, produkciji in izvozu okoljskih tehnologij v EU.
In kaj je naš cilj pri prehodu v zeleno gospodarstvo? Slovenija, zeleno srce EU. Kdo si upa reči, da Slovenija tega ne zna in ne zmore?
Tudi stotice ne bi bilo, če ne bi verjeli, da zmoremo. Je pa res, brez partnerstev, povezovanja in konsenza o cilju se kaj več, kot mlatiti prazno slamo, ne da.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 100 lahko prelistate tukaj.
