Voda je odličen lakmusov papir problemov urejanja prostora pri nas. Ne meni se namreč za parcelne, krajevne, občinske ali državne meje, ne meni se za razliko med državno, občinsko in zasebno lastnino, niti za v katastru vpisane rabe prostora. Voda, ki je ustvarila naše doline in ravnine, jih obenem tudi nenehno preobraža. Dolgoročno življenje z vodo pomeni urejanje prostora z zavedanjem, da se je treba vodi včasih tudi umakniti in ji prepustiti dovolj velik prostor, da je cona konflikta med človeškimi aktivnostmi in izrednimi (ne pa tudi nepredvidljivimi) dogodki, kot so poplave, čim manjša. To je v dneh po kataklizmi samoumevna resnica; pravi preizkus, kako modri smo postali v zadnjih tednih, pa niso prve izjave pred kamerami na očeh vseh medijev, ampak situacije, v katerih se urejanje prostora pri nas zares odvija: seje občinskih svetov, ko prilagajajo in potrjujejo občinske prostorske načrte v skladu z interesi lastnikov velikih zemljišč; pisarne upravnih enot, ki obravnavajo gradbena dovoljenje in ki zato, ker zaposleni v njih včasih nimajo dovolj znanja in avtonomije, popustijo pred grožnjami in izsiljevanji; ad hoc intervencije politike in umetno povzročena ihta v medijih, kot je bil, na primer, eklatanten primer umeščanja tovarne Magna v prostor.
V drugi polovici dvajsetega stoletja smo razvili močno urbanistično stroko, ki je pod svojim dežnikom združevala različne strokovnjake in razvijala orodja za dolgoročno, racionalno in vključujoče urejanje prostora. Številne kvalitete kulturne krajine, varovanih območij, razmeroma uravnotežena razvoja podeželja in kakovostnih stanovanjskih sosesk, ki še danes omogočajo kakovostno in varno življenje večini prebivalstva, je dediščina tega obdobja. Zgodovina zadnjih trideset let na področju urejanja prostora pri nas je zgodba o razgrajevanju avtonomije in moči stroke. To velja za področje urejanja vodotokov enako kot za gradnjo novih naselij ali urejanje kulturne krajine.
Šele ko pride kataklizma, se odpre polje komunikacije med stroko, javnostjo in politiko. Na žalost se navadno po nekaj tednih tudi zapre.
Vir: Delo
