Slovenija ni vse leto uvoznik elektrike.
Od maja do avgusta smo bili zelo veliki izvozniki elektrike. K temu je najbolj pripomogla precej zmanjšana poraba elektrike ob velikem skoku proizvodnje v samopreskrbi. Najhuje je, da je največji padec porabe v industriji, ne v gospodinjskem odjemu. V prvih desetih mesecih smo porabili 9,5 odstotka elektrike manj kot v enakem obdobju lani in kar 15,5 odstotka manj kot v času pred epidemijo. Vse to je vplivalo na to, da smo bili izvozniki. Res pa je bil oktobra padec porabe najnižji, le štiri odstotke manj kot lani. Največji vpliv pri primerjavi z letom 2019 ima Talum, ki je v preteklosti porabil med 9 in 11 odstotkov elektrike v Sloveniji. Ustavil je elektrolizo in postal velik porabnik plina, ki ga uporablja za taljenje sekundarnega aluminija.
Se to utegne spremeniti, glede na to, da je Evropa tako odvisna od surovi iz tretjih držav?
Mislim, da ne. To bi bilo mogoče le, če bi šli po poti Nemčije, ki že dolga leta izdatno podpira industrijo aluminija. Pri nas Talum tega ni bil deležen. Prvič bo pomoč dobil letos, a je vmes izgubil že za precejšen investicijski cikel denarja. Sicer pa ima Slovenija smolo, da leži v delu Evrope, kjer so cene najvišje, saj so vse sosede uvozno odvisne. Hrvaška in Madžarska sta v tem trenutku v še slabšem položaju kot mi. Mi bi prišli v težave, če bi morali na hitro zapreti TEŠ, bodisi zaradi pomanjkanja lignita bodisi zaradi cen kuponov. Cene kuponov za leto 2024 so sicer v zadnjem času padle pod 80 evrov na tono ogljikovega dioksida. Cena kuponov je pol stroškov, ki jih ima TEŠ. Izkop lignita pa je manjši, kot je bilo predvideno.
Imeli pa bomo kup energetskih skupnosti, ki ne bodo plačevale omrežnine.
Na srečo že dolgo nisem bral kakšnega bedastega članka, v katerem je bila trditev, da je določena skupnost samopreskrbna. Samopreskrben si takrat, ko porežeš vse žice, ki vodijo do tebe. Omrežje pa mora vseskozi delovati, manj bo pretoka, višje bodo omrežnine. Veter s severa in sonce s Pirenejskega polotoka se bosta prenašala po prenosnem omrežju, distribucijska omrežja pa bodo z elektrolizerji (naprava, ki z elektrolizo iz vode proizvajajo vodik), lokalno proizvodnjo in hranilniki čedalje bolj lokalna. Prebral sem zanimivo tezo, da bodo distribucijska omrežja hranilniki energije. Na koncu je vse ekonomija. Tudi pariški podnebni sporazum je ekonomija, tudi obnovljivi viri so ekonomija. Pet do deset let bomo imeli zelo nestabilen elektroenergetski sistem. Ne smemo gledati le tega, koliko stane panel na strehi, temveč tudi ceno celotnega sistema. Tega nočejo slišati. Rešitve, ki bodo uporabne za elektroenergetski sistem in ekonomsko vzdržne, bodo prišle leta 2040 in še pozneje. Stroka pravi, da mali modularni reaktorji še niso na trgu, a v taki razvojni fazi so tudi elektrolizerji. Ne vem, od kot prihaja ta optimizem, da bomo leta 2030 že obvladovali vse te viške im manke elektrike. Nimamo še tehnologij hrambe in transporta vodika.
Vir: Delo Sobotna priloga, iz intervjuja z mag. Aleksandrom Mervarjem
