Pri proizvodnji cementa se je od leta 1990 do danes za dobrih 19 odstotkov zmanjšala emisija CO2 na tono proizvedenega cementa. Zaradi specifičnosti proizvodnje cementa velja ta industrija za eno tistih, ki jih je najtežje razogljičiti. Študije o razogljičenju industrije cementa kažejo, da je potrebno delovati na nekaj področjih: zmanjšanje emisij pri proizvodnji klinkerja, zmanjšanje pri proizvodnji cementa, večji izkoristki pri proizvodnji betona, racionalnost pri projektiranju, dekarbonizacija električne energije (zmanjšanje izpustov CO2), CCUS (Carbon Capture, Utililzation and Storage) – zajemanje, izkoriščanje in shranjevanje ogljika.
Globalno združenje za cement in beton je v dokumentu o prihodnosti cementa in cementne industrije do leta 2050, objavljenem konec leta 2021, začrtalo pot do ničelne vrednosti emisij. Desetletje 20-30 je definiralo kot obdobje prilagajanja oz. zmanjšanja emisij za 25 odstotkov na m3 betona. Predvideno je, da se tehnologija zajemanja ogljika v desetih obratih razvije do te mere, da bi potem do leta 2050 s tem in drugimi vzvodi dosegli ničelno neto vrednost. Seveda je to le na področju cementa oz. betona, zeleni prehod bo potreben na vseh segmentih gradbeništva, od zmanjšanja uporabe jekla, aluminija, umetnih mas bitumnov in večje uporabe lesa, reciklatov in tudi energije iz obnovljivih virov.
Vir: Reporter, iz intervjuja z Andrejem Pogačnikom
