V marčevski reviji ESG št. 177 bodo objavljeni predlogi in mnenja stroke, gospodarstva, nevladnikov in poznavalcev problematike zelenega prehoda. Gre za pobudo, da Slovenija sprejme konkreten izvedbeni načrt s prednostnimi cilji zelenega prehoda do leta 2030. V prenovi je NEPN, ki ga mora Slovenija poslati v Bruselj leta 2024, pri čemer bodo njegove ambicije pri nekaterih ciljih povečane skladno z dokumenti Fit for 55 in REPowerEU. Kako do zelene identitete Slovenije, s katerimi ukrepi in kaj naj bo v ospredju programa zelenega prehoda Slovenije do leta 2030?
S predlogi in mnenji, ki jih bomo objavili v reviji ESG, so sodelovali: dr. Gregor Anderluh, Kemijski inštitut, mag. Nataša Avšič Bogovič, Državni zbor RS, dr. Slavko Ažman, Porsche Slovenija d.o.o., Marko Drobnič, Talum d.d., Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o., Tomaž Gorenc, Inštitut za zdravje in okolje, dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Tina Kobilšek, Ministrstvo za naravne vire in prostor, dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Nataša Kovač, Ministrstvo za naravne vire in prostor, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije – ZEG, Nina Meglič, SRIP Krožno gospodarstvo, mag. Stane Merše, IJS – CEU, mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o., mag. Vesna Nahtigal, Gospodarska zbornica Slovenije, dr. Dušan Plut, Svet za varovanje okolja SAZU, Robert Sever, Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za promet, dr. Andrej Simončič, Kmetijski inštitut Slovenije, dr. Jonas Sonnenschein, Umanotera, Jernej Stritih, Stritih, svetovanje za trajnostni razvoj, d.o.o., mag. Emil Šehič, Zeos d.o.o., Darko Trajanov, Ministrstvo za infrastrukturo, mag. Ana Vučina Vršnak, Energetska zbornica Slovenije, mag. Mojca Žitnik, Statistični urad RS.
V Novicah bomo objavljali nekatere predloge in mnenja.
Prof. dr. Gregor Anderluh, Kemijski inštitut: Raziskave, razvoj in inovacije so temelj zelenega prehoda
Vlaganja v raziskave, razvoj in inovacije so tisto, kar bi moralo biti na vrhu seznama prednostnih ciljev pri zasnovi in izvedbi nacionalnega zelenega dogovora, o tem ni nikakršnega dvoma. Kadar govorimo o zelenem prehodu Slovenije, od katerega je, kot radi poudarjamo, odvisna naša trajnostna prihodnost, bi zato moralo biti v ospredju prav zavedanje o ključnem pomenu raziskovalno-razvojnih projektov, ki jih bodo ti imeli pri zeleni bodočnosti naše države.
In katera so tista raziskovalno-razvojna področja, ki bi jim, z namenom pospešitve zelenega prehoda v Sloveniji, veljalo dati prednost? To so predvsem raziskave in inovacije na področju prehoda na čisto energijo ter na področju razvoja sodobnih tehnologij za shranjevanje energije, kjer prednjačijo baterije, vodik in drugi kemijski načini, kjer ima Kemijski inštitut ogromno ekspertiz in izkušenj, predvsem pa v Evropi igra zelo pomembno vlogo pri razvoju.
Na inštitut smo pridobili in uspešno izpeljali že vrsto projektov, ki segajo na področja zajema in shranjevanja ogljikovega dioksida, ki je z vidika globalnega segrevanja najpomembnejši toplogredni plin, na področja razvoja modernih baterijskih sistemov, ki so nepogrešljivi pri elektrifikaciji različnih sektorjev, pa na področja vodikovih tehnologij, ki bodo med drugim omogočile brezemisijski promet, ter tudi na področja vpeljave krožnega gospodarstva ipd. Inštitut je tako v leto 2023 vstopil s kar 45 aktivnimi projekti prestižnega evropskega finančnega mehanizma Obzorje (od tega 28 iz programa Obzorje 2020 in 17 iz programa Obzorje Evropa), ki segajo na omenjena področja. Poleg tega imamo na področju elektrokatalize prejemnika sredstev Evropskega raziskovalnega sveta (ang. European Research Council), ki s svojim znanjem odpira nova področja in možnosti za nadaljnji razvoj zelenih tehnologij, temelje svojih raziskav pa uspešno dokazuje z dodatnimi sredstvi omenjenega programa. Nenazadnje je Kemijski inštitut prva slovenska JRO, ki je skupaj z gospodarstvom (s podjetjem Steklarna Hrastnik) dobitnica sredstev iz Inovacijskega sklada EU (ang. Innovation Fund), ki neposredno vpliva na izboljšanje stanja okolja.
Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o.: Brez konkretnih projektov bomo začeli zaostajati
Če odmislimo skrb glede tekoče energetske oskrbe za naslednjo zimo, je stanje na področju zelenega prehoda v Sloveniji primerljivo s stanjem pri naših sosedah. Z načrti in plani smo namreč v koraku, z realizacijo pa bomo brez konkretnih projektov pričeli vse bolj zaostajati. Na vprašanje zakaj, je slika zelo jasna. Majhnost Slovenije je povzročila, da v očeh Evrope predstavljamo premajhen doprinos in prepotrebna finančna sredstva za start zelenih projektov so vse bolj oddaljena. Občutek, da potrebujemo še veliko razmisleka, je napačen, nas preveč uspava. Slediti bi morala dejanja in realizacija projektov, ki bi vzbudila prepotrebno zaupanje industrije, ki je pod črto glavni generator prihodnjih projektov in pospeševanja razvoja.
Ne želim biti črnogled, se pa ob množici razpisov za najrazličnejša nepovratna sredstva vse bolj pogosto vprašam, ali imamo jasno sliko, kaj in s čim želimo uresničiti zeleni prehod. So to kratkoročni cilji ali dolgoročne sistemske rešitve. Za nas, ki smo dejavni na področju oskrbe s plinom, so možnosti tradicionalno omejene. Ne glede na to, da imamo potrebno znanje in pripravljene projekte, izgubljamo dragocen čas s čakanjem na primerne razpise. Vse bolj razumem evropske države, ki so enostavno pospešile izvajanje projektov z lastnimi odločitvami in spodbudami.
Evropa je svoje ambicije in pot opisala s paketoma Pripravljeni na 55 in REPower EU. Države članice temu praviloma sledijo v svojih načrtih in ambicijah sledijo. Vključno s Slovenijo. Mogoče ni tako pomembno, kako se bo kakšen strateški dokument imenoval. Ključna je vsebina, ki bo v njem dajala ustrezno podporo in smer razvoja. To je namreč bistveno za sprejemanje dolgoročnih odločitev, v kakšni smeri se bo uvajala nova, trajnostna tehnologija in kateri viri energije bodo za to na razpolago.
Dr. Jonas Sonnenschein, Umanotera: Za zeleni prehod je nujna reforma sistema javnih financ
Slovenski zeleni dogovor je potreben za reševanje podnebne krize in ohranjanje biotske raznovrstnosti ter uresničevanje vse bolj ambicioznih nacionalnih in mednarodnih okoljskih ciljev. Medtem ko so bili cilji za leto 2020 (podnebje in energija) dosegljivi z majhnimi spremembami obstoječega stanja, cilji za leto 2030 zahtevajo hiter prehod različnih družbenih podsistemov. Za to so pomembni bolj ambiciozni sektorski ukrepi, vendar bo potrebna tudi horizontalna reforma sistema javnih financ, da se podpre socialno pravičen prehod na trajnostno in razogljičeno zagotavljanje hrane, mobilnosti in energije. Takšna reforma mora vključevati naslednje elemente, vendar ni omejena nanje:
- Zeleni mejniki kot pogoj za črpanje področnih/ministrskih proračunov. Trenutno vlada na primer načrtuje postopno opuščanje subvencij za fosilna goriva in prehod na prehrano, ki je bolj zdrava za ljudi in planet, vendar resorna ministrstva hkrati počnejo nasprotno in uvedejo nove subvencije za letalske družbe in financirajo kampanjo za večja poraba mesa. Če bo vlada vezala porabo proračunov ministrstev na doseganje skupno dogovorjenih mejnikov, bo manevrski prostor (v napačno smer) omejen. Ta postopek je podoben financiranju EU v okviru Načrta za okrevanje in odpornost (NOO), ki je odvisen od tega, da države članice dosežejo vnaprej dogovorjene mejnike. Ta praksa je že znatno povečala hitrost procesa reform v več državah.
- Hitra in močna rast cene ogljika. Trenutno nacionalni davek na ogljik znaša 17,30 EUR na tono CO2, kar je bistveno premalo, da bi spodbudilo podjetja in uporabnike goriva k prehodu na razogljičene tehnologije in prakse. Poleg tega gredo vsi prihodki v splošni proračun. Davčno stopnjo je treba nemudoma dvigniti na najmanj 45 evrov na tono CO2, kar je pričakovana izhodiščna cena novega sistema EU za trgovanje z emisijami za sektorja ogrevanje in promet. Nato je treba sprejeti strmo postopno zvišanje za 10 EUR na leto na vsaj 100 EUR na tono CO2 leta 2030. Prihodek od davka na CO2 je treba nameniti za podnebne ukrepe.
- Reforma fiskalne politike za prehod na električno (javno) mobilnost. Primer takšne reforme je davek na motorna vozila, ki že vključuje diferenciacijo glede na emisije CO2. Toda skupna davčna obremenitev, zlasti za vozila z visokimi emisijami, je prenizka. Nedavna reforma, ki jo je predvidel NEPN, je znižala (!) celotno davčno obremenitev motornih vozil. Davčne stopnje je treba nujno zvišati, npr. na 100 % za vozila z visokimi emisijami, da bi trg zgodaj usmerili v postopno opuščanje novih vozil z motorji z notranjim zgorevanjem v EU, ki bo začelo veljati leta 2035. Po drugi strani pa morajo višje subvencije podpirati dostop do električnih prevoznih sredstev, vključno s kolesi, avtobusi, vlaki in avtomobili, da se ohrani dostop do mobilnosti v vseh dohodkovnih skupinah.
(Vir: ESG)
