V obdobju 2021-2030 je za doseganje energetsko-podnebnih ciljev po oceni Fiskalnega sveta na voljo med 11,6 in 12,3 mrd EUR, od tega največ sredstev EU, kar ob ocenjenih potrebnih investicijah iz NEPN v višini 28 mrd EUR kaže na vrzel v potrebnih virih, ki z dodatnimi vladnimi ukrepi in vključitvijo investicijskega potenciala zasebnih virov ni nepremostljiva. Po oceni bodo doslej znani namenski viri precej obsežnejši kot v preteklosti, na kar vplivajo tudi novi finančni instrumenti EU. Pri tem so v oceno vključene projekcije namenskih sredstev odvisne od številnih predpostavk in zato negotove. Na podlagi ocene razpoložljivih virov je Fiskalni svet pripravil tri scenarije investicijskega potenciala, glede na vključitev dodatnih sredstev oz. ukrepov, vsak scenarij pa predvideva še dve različici glede na predpostavko cene emisijskih kuponov:
1) če bi Eko sklad financiral nepovratne spodbude le s predvidenimi prihodki od prispevka za URE in bi investicijski potencial znašal med 19,7 in 20,4 mrd EUR, bi investicijska vrzel do ocene potrebnih investicij iz NEPN znašala med 8,0 in 8,7 mrd EUR,
2) če bi taksa za obremenjevanje s CO2 postala namenski vir, kot predvideno v NEPN, bi se investicijski potencial povečal na med 21,5 in 22,2 mrd EUR, investicijska vrzel pa bi se zmanjšala na med 6,0 in 6,5 mrd EUR,
3) če bi Eko sklad nepovratne spodbude financiral tudi z vsemi predvidenimi prihodki Sklada za podnebne spremembe, pa bi dosegli največji multiplikativni učinek zbranih namenskih finančnih virov, saj bi se investicijski potencial povečal na med 23,4 in 26,3 mrd EUR, vrzel pa zmanjšala na med 1,8 do 4,6 mrd EUR.
Za uresničitev zadnjega scenarija bi bile potrebne tudi spremembe pri načinu dodeljevanja spodbud in občutna kadrovska krepitev Eko sklada, ki bi bil v tem primeru soočen s štiri- do šestkrat večjim obsegom nepovratnih spodbud kot v povprečju obdobja 2016-2020.
(Vir: Poročilo o produktivnosti 2022)
