Mlada finska inženirja Tommi Eronen in Markku Ylonen, ustanovitelja podjetja Polar Night Energy, sta razvila tehnologijo za shranjevanje sončne energije v peščenih baterijah, ki se kasneje lahko uporabi za električno energijo. Čeprav tudi številne druge raziskovalne skupine preizkušajo pesek kot skladišče zelene energije, sta mlada inženirja prva, ki sta »peščene baterije« uspešno pritrdila na komercialno elektrarno. Sončna energija, shranjena na ta način, bi lahko Fincem ali državljanom drugih severnih držav pomagala lažje preživeti dolgo mrzlo zimo.

Za pesek sta se odločila zaradi cenovno ugodnega načina shranjevanja obilne električne energije, ki je proizvedena ob močnem soncu ali vetru. Shranjevanje spremenljivih obnovljivih virov energije je ključnega pomena za izkoriščanje njihovega polnega potenciala. Izkazalo se je, da so peščena zrna presenetljivo prostorna za shranjevanje energije, poleg tega pa je struktura baterije precej preprosta – približno 100 ton drobnega peska je nakopičenega v silosu oziroma visokem stolpu. Pesek se polni s toploto od presežkov sončne in vetrne energije, kar deluje s postopkom, imenovanim uporovno segrevanje. Pri tem zaradi trenja, ki nastane pri prehodu električnega toka skozi material, ki ni superprevodnik, nastaja toplota. Vroč zrak nato kroži v posodi prek toplotnega izmenjevalnika.

Pesek lahko več mesecev shranjuje toploto pri približno 500 °C, kar predstavlja dragoceno zalogo cenejše energije v zimskem času. Ko je to potrebno, baterija izprazni vroč zrak in segreje vodo v omrežju daljinskega ogrevanja, ki oskrbuje bližnje mesto. Od tega imajo koristi stanovanja, pisarne in celo lokalni plavalni bazen.

Čeprav skladiščenje peska v velikem zbiralniku ni nič posebnega, Ylonen pravi, da se najzahtevnejši del zgodi v računalniku. Vedeti morajo namreč, kako se energija ali toplota giblje v skladišču, zato da ves čas vedo, koliko je je na voljo in s kakšno hitrostjo lahko praznjenje in polnjenje poteka. Za shranjevanje energije se lahko sicer uporabi kateri koli pesek, ki ima dovolj visoko gostoto v okviru določenih termodinamičnih parametrov.

Vir: Svet kapitala