Bolj ali manj vsi cilji znotraj zelenega načrta temeljijo na premisi stalne rasti; ustvarjanju višje vrednosti. Vi zagovarjate logiko odrasti. Tudi to zveni utopistično. Kako je sploh mogoče spremeniti takšno miselnost?
Praktično v vseh političnih strankah še vedno prevladuje razmišljanje, da je socialno državo mogoče ohranjati edino z modelom gospodarske rasti. A razmere so drugačne kot pred desetletji. Model rasti se je že zaletel v zgornje meje planetarnega in tudi regionalnega obremenjevanja. Zunanji stroški servisiranja okoljsko-podnebnih problemov, ki jih še vedno prenašamo na pleča narave in okolja, so enormni. V EU je 80 odstotkov ekosistemov degradiranih. Uničujemo si biološke eksistenčne pogoje. Če bi odločevalci to prepoznali in upoštevali, bi jim bilo takoj jasno, da je model rasti nevzdržen. Da povzroča več problemov, kot jih reši. Evropska unija bi morala zato postopoma preiti na selektivno odrast. Na okoljsko-podnebnem polju to denimo pomeni, da bi se morali nemudoma lotiti radikalnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov.
Na daljši rok pa bi morali idejo odrasti ponotranjiti. Odrast je proces, ki bi moral temeljiti na radikalnem zmanjšanju porabe naravnih virov na prebivalca. Ekosistemskim rešitvam pa bi se morale začeti pripisovati ekonomske koristi.
Vir: Delo, iz intervjuja z dr. Dušanom Plutom
