Urejanje zelenega ali čistega vodika je del evropskega zelenega prehoda in vse več podjetij, predvsem v sektorju težke industrije, se pripravlja na ta energetski vir. Kakšne so njegove glavne prednosti?
Najprej je treba poudariti, da vodik večinoma ni energetski vir – izjema je tako imenovani beli vodik, ki je v naravi. A ko govorimo o zelenem energetskem prehodu in proizvodnji vodika, imamo v mislih vodik kot nosilec energije ali energetski vektor. Zeleni vodik – tudi čisti ali obnovljivi vodik – pridobivamo z elektrolizo vode. Se pravi, da jo razdelimo na vodik in kisik s pomočjo elektrike iz obnovljivih virov energije, kot sta veter ali sonce. Tako pridobljen vodik dovajamo v tako imenovano gorivno celico, v kateri se vodik ponovno poveže s kisikom, pri tem pa se sprošča energija. Vodik torej omogoča shranjevanje in prenos te zelene oblike energije, da jo lahko uporabimo tedaj in tam, ko jo potrebujemo.
Imamo namreč vse več energije iz obnovljivih virov – čeprav še vedno ne dovolj – pri čemer se ob posameznih delih dneva in v posameznem delu leta ustvarjajo presežki. Za te je bistveno boljša možnost, da jih shranimo, kot da jih zavržemo. Za shranjevanje energije lahko uporabimo tudi baterije, pri čemer obstaja vrsta omejitev – od tega, koliko energije lahko shranimo in za koliko časa, do hitrosti polnjenja in uporabe ter teže baterij. Vodik na drugi strani omogoča shranjevanje ogromnih količin energije za dolgo obdobje v obliki plina ali tekočine, ter hitrejše funkcioniranje. Za ponazoritev lahko vzamemo polnjenje električnega vozila ali vozila na vodik. Prvo traja več ur, drugo je časovno primerljivo z natakanjem bencinskega goriva. Pri proizvodnji zelenega vodika gre skratka za iskanje ustrezne alternative fosilnim gorivom. Ta je mogoče vsaj delno nadomestiti z omenjenim trajnostnim pridobivanjem energije – kjer namesto sproščanja škodljivega ogljikovega dioksida nastaja voda.
Severnojadranska vodikova dolina ni posamezni tehnološki projekt, temveč je grozd projektov, ki obravnavajo različne vidike problematike, ter temelji na modelu trojne vijačnice, se pravi, na sodelovanju med vlado, akademskim raziskovanjem in industrijo.
Vir: Delo, pogovor s Stephenom Taylorjem, koordinatorjem skupne delovne skupine Severnojadranske vodikove doline, ki povezuje Slovenijo, Hrvaško in Furlanijo-Julijsko krajino.
