Kolesarim ob Kamniški Bistrici, opazujem okolico in razmišljam. Tipični hudourniški vodotok zaradi večmesečnega pomanjkanja padavin kaže zelo slabo sliko. Med umetno narejenimi pregradami se je reka spremenila v manjše pretočne mlake, močno poraščene z algami. Med kamenjem ribe obupno iščejo globje in osenčene tolmune, da se vsaj malo razgibajo in ohladijo. Obrežna vegetacija je slaba, saj je reka ukalupljena v ravno, globoko strugo s strmimi nasipi. Do reke se praktično ne da priti, sipine, na katerih se reki lahko vsaj malo približaš, so redke. Tudi kmetijskim površinam v bližini vodotoka ne kaže dobro. Travniki so povsem posušeni in spominjajo na sončna pogorišča. Uspevajo samo poljščine, ki jih kmetje zaradi splošnega pomanjkanja vode intenzivno zalivajo le v omejeni količini. Narava in ljudje smo postali utrujeni od vročine in suše. Še nikoli do sedaj se nismo tako zavedali naše odvisnosti od vode. Brez vode enostavno ne bomo mogli preživeti. Celotni ekosistem je ranjen in vsaka dodatna napaka v obliki onesnaženja bo povzročila še večjo škodo. Zavedamo se, da je potrebno ukrepati, in to takoj. Vendar, kako?
Ustavim se pri iztoku iz čistilne naprave, ki kot manjši potok teče po umetni strugi v vodotok oz. reko Kamniška Bistrica. Na hitro ocenim, da pretok iz čistilne naprave, ki v sušnem obdobju znaša med 100 in 300 litrov na sekundo, predstavlja skoraj polovico pretoka reke (500 L/s) in tako dejansko pripomore k izboljšanju vodnatosti reke. Da iztok iz čistilne naprave koristi vodotoku, se vidi tudi v bogati in pestri prisotnosti rib v reki ob izlivu. Temperatura vode iztoka iz čistilne naprave je nižja za nekaj stopinj Celzija od temperature vodotoka, ki je ob iztoku dosegla že 24 °C. Očiščena voda je obogatena s kisikom in vsebuje najnižjo možno raven onesnaževal, kar omogoča uporabljena tehnologija čiščenja odpadne vode na Centralni čistilni napravi Domžale-Kamnik. Lahko v tem trenutku naredimo še kaj več?
Upravljavci CČN Domžale-Kamnik smo takoj sprejeli ukrepe za še dodatno znižanje vsebnosti fosforja na iztoku, kajti fosfor je poleg dušika glavni povzročitelj ozelenitve rek z algami, njihova prekomerna razrast pa negativno vpliva na stanje vodotoka. Največjo skrb usmerjamo tudi v sprejem odpadne vode, ki bo ob prvem večjem deževju do petkrat bolj obremenjena kot običajno. Poleg obremenitve se ob deževju poveča tudi količina odpadne vode. Zaradi omejitve kanalizacijskega sistema, iz katerega sprejemamo odpadno vodo, se bo del te odpadne vode, pa naj to hočemo ali ne, brez ustreznega čiščenja razbremenil neposredno v Kamniško Bistrico. Ekipo in sistem smo pripravili na najvišjo stopnjo pozornosti in spremljanja procesa čiščenja, da bo teh prelivov čim manj ter da bomo imeli visok in stabilen učinek čiščenja odpadne vode, in to ne glede na spreminjajočo sestavo odpadne vode. Pri našem težkem in odgovornem delu so nam lahko v veliko pomoč prav naši uporabniki. Vsi posamezniki se moramo jasno zavedati, da se čiščenje odpadne vode prične že pri nas doma, na naših odtokih. Če bomo v odtoke metali odpadke in strupene snovi, čiščenje ne bo tako učinkovito, povečano breme pa bo sprejel naš vodotok, ki dolvodno bogati vodonosnik za napajanje virov pitne vode. Lahko bi celo rekli, da »kar danes odvajamo v okolje, bomo jutri tudi pili«. Dejstvo je, da narava ne dohaja vseh obremenitev in se ni več sposobna očistiti vse kemije, ki smo jo tako ponosno uspeli sintetizirati in jo uporabljamo za naše lagodnejše življenje.
Spomnim se pogovora s predstavniki sudanske delegacije, ki so si pred nekaj leti ogledali delovanje naše Centralne čistilne naprave Domžale-Kamnik in večkrat začudeno vprašali, kako to, da očiščene vode ponovno ne uporabimo in jo samo vračamo v vodotok. Naš odgovor je bil tipičen za tisti čas: Slovenija je bogata z vodami, na voljo imamo obilo čiste pitne vode in voda iz čistilnih naprav zato pri nas ni prepoznana kot nekaj uporabnega. Z našimi stališči se vsekakor niso strinjali, kajti pri njih se vsaka kaplja vode ponovno koristno uporabi. In današnji pogled na našo sušno pokrajino je dokaz, da nismo več daleč od Sudana. Polja, travniki, sadovnjaki, vinogradi in gozdovi bi nujno potrebovali vodo. Lahko torej za take potrebe uporabimo odpadno vodo iz čistilne naprave? Na kakšen način lahko to storimo in kdaj?
Da se tudi v Evropi v poletnem času dogajajo ekstremni sušni dogodki, je prepoznala tudi Evropska Unija, ki je že maja 2020 izdala Uredbo o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode (UREDBA (EU) 2020/741). Čistilne naprave s to uredbo postajajo tovarne vode za ponovno uporabo, vendar pod točno določenimi pogoji. Dejstvo je, da so iztoki iz čistilnih naprav po organski obremenitvi prečiščeni največ do 98 %, po dušiku in fosforju pa do 80 %. V vodi še vedno ostajajo mikroonesnaževala, kot so ostanki zdravilnih učinkovin, mikroplastike, kovin ter kompleksnih organskih molekul, ki so sicer prisotne v zelo nizki koncentraciji (v nano in piko gramih na liter). Največjo pozornost pri ponovni uporabi vode pa bi morali posvetiti mikrobiološki onesnaženosti. Čistilne naprave namreč v aerobnih pogojih prečistijo odpadno vodo s pomočjo naravnih avtohtonih mikroorganizmov, ti pa se preko iztokov iz čistilnih naprav tudi prenašajo v okolje. Poleg E. Coli in intestinalnih eterokokov, ki so indikatorji fekalnega onesnaženja, so v iztoku običajno prisotna tudi jajčeca črevesne ogorčice (ang. helminth eggs) ter invazivni rastlinski virusi, zato je treba pred njeno ponovno uporabo skrb nameniti ravno učinkoviti dezinfekciji prečiščene odpadne vode. V Sloveniji je dezinfekcija prečiščene odpadne vode obvezna le za tiste čistilne naprave, ki odvajajo očiščeno vodo na vplivnem območju kopalnih voda in na nekaterih iztokih, ki imajo posreden iztok na občutljivem kraškem območju. Največkrat se za te namene uporablja UV dezinfekcija, redkeje pa dezinfekcija z ozonom, ki ima pred dezinfekcijo z UV žarnicami prednost v dodatni oksidaciji kompleksnih organskih snovi in bogatenju vode s kisikom, prav tako pa ni toliko odvisna od vsebnosti delcev v vodi, kot pri dezinfekciji z UV svetlobo.
Da bi se iztok iz Centralne čistilne naprave Domžale-Kamnik lahko uporabil za ponovno uporabo v kmetijstvu, bi morali tehnologijo čiščenja nadgraditi z vsaj dodatno filtracijo očiščene vode in učinkovito dezinfekcijo. Tehnologije za dodano čiščenje odpadne vode so na voljo, bi pa cena take obdelave vode predstavljala dodaten strošek, ki zaradi investicije in porabe energije ne bi bil zanemarljiv. Vsaka dodatna obdelava že uporabljene vode je tako dražja od vode, ki jo zajemamo iz narave.
Zapisala: Dr. Marjetka Levstek, vodja laboratorija v JP CČN Domžale-Kamnik, predsednica Slovenskega društva za zaščito voda
