Novinar časnika Finance Jurij Šimac je minuli teden izračunal, da je v Ljubljani več kot 11.000 stanovanj, v katerih ne živi nihče: ne lastniki ne najemniki. To je storil s pomočjo podatkov o porabi elektrike na merilnih mestih za gospodinjstva. Ugotovil je, da je skoraj vsako deseto stanovanje v Ljubljani prazno. Skupna vrednost teh stanovanj po trenutnih tržnih cenah znaša 3,2 milijarde evrov. Za lažjo predstavo: to je premoženje, ki krepko presega skupno vrednost Teša 6, bodočega drugega tira Divača-Koper, druge cevi karavanškega predora, vseh gradbenih investicij v slovenskem zdravstvu v zadnjih letih, hidroelektrarne Mokrice … Danes stoji. Ekonomisti bi rekli, da je »mrtvo«. Medtem ko Luka Mesec obljublja 3000 novih stanovanj, desetina stanovanjskega fonda v glavnem mestu sameva ali čaka na poletni prihod turistov prek platforme airbnb.
Pred volitvami in po njih je bilo eno ključnih vprašanj, kdaj bo država zgradila nova stanovanja. Za ta projekt je vlada Roberta Goloba ustanovila celo posebno ministrstvo. Toda ob podatkih, ki jih zdaj imamo, je vsaj enako pomembno, kako prazna, že zgrajena stanovanja spraviti nazaj v obtok, na trg. Kako vanje spraviti mlade družine in druge ljudi, ki jih potrebujejo? Kot najbolj logičen odgovor se ponuja davek na nepremičnine oziroma na premoženje. Argumentov zanj je precej. Prvič, večina držav EU ga ima. V Nemčiji znaša od 0,25 do 0,5 odstotka vrednosti nepremičnine, ki jo vsako leto izračunajo na podlagi tržnih cen. Drugič, z uvedbo davka bi dokončno uredili nepremičninske evidence. To bi številnim lastnikom prihranilo težave z njihovim upravljanjem. Tretjič, davčna politika v Sloveniji že od osamosvojitve temelji na relativno visoki obdavčitvi dela in minorni obdavčitvi premoženja.
Vir: Primož Cirman, Rreporter
