Da bo projekte na področju rabe obnovljivih virov energije v prihodnje treba načrtovati skupnostno, torej že na začetku po modelu energetskih skupnosti – seveda ob predpostavki, da so lokalne skupnosti sploh odprte za tovrstni razvoj, je bilo glavno sporočilo nedavnega dogodka o izzivih umeščanja vetrnih in drugih energetskih objektov v prostor, ki ga je v Mariboru za predstavnike podravskih občin organizirala lokalna energetska agencija EnergaP, direktorica Energapa dr. Vlasta Krmelj pa je bila ob tem slikovita: »Le dobro usmerjena jadra lahko izkoristijo vsak veter.«
Energetika predstavlja v Mariboru precejšnjo priložnost, obenem pa odločevalcem tudi »ne da spati« – sploh kar se zelenega prehoda tiče, je v uvodnem pozdravu priznal dr. Samo Peter Medved, podžupan mariborske občine, kjer je še vedno živ tudi spomin na energetsko krizo. Občina sicer išče rešitve tudi na področju rabe obnovljivih virov energije (OVE), predvsem sončne energije, spremljajo pa tudi zakonodajo in razvoj na področju energetskih skupnosti.
Da so energetske skupnosti izjemnega pomena, sami obnovljivi viri pa predstavljajo zgodbo večjih razsežnosti, ki vključuje tudi energetsko neodvisnost, je prav tako uvodoma poudarila državna sekretarka z ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE) mag. Tina Seršen. Brez maksimalne izrabe OVE po njenem ne bo šlo, in to tudi ob morebitni novi nuklearki, saj bi tudi z dodatno električno energijo iz jedrske pokrili le okvirno desetino vse energije, ki jo danes rabimo. Po njenem mnenju je energetska prihodnost Slovenije demokratizacija energetike, kjer pa so odgovor prav energetske skupnosti z izrabo lokalnih virov energije. Investicije v elektroenergetsko omrežje pa so sicer po njenem nujne ne samo zaradi razpršenih proizvodnih virov, ampak v prvi vrsti zaradi opustitve fosilnih virov, saj bodo ljudje prehajali na toplotne črpalke za ogrevanje, ter zaradi uvajanja e-mobilnosti, kar prav tako povečuje odjem iz omrežja in zahteva njegovo krepitev.
Strategija vzpostavitve energetskih skupnosti absolutno vključuje sociološki element z aktivno komunikacijo, in še zdaleč ne več le ekonomskega, je v razpravi o (ne)izkoriščenih potencialih vetrne in druge obnovljive energije v skupnostnih projektih v Sloveniji izpostavil dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, kjer so sicer sodelovali pri vzpostavitvi prve energetske skupnosti v Sloveniji – v občini Luče. Komunikacija pri energetskih projektih mora biti nujno dvosmerna, ne le enosmerna, je poudaril tudi dr. Tomislav Tkalec, ki na direktoratu za energijo MOPE vodi sektor za OVE, izpostavil pa je tudi, da je Slovenija po izkoriščenosti sončne in vetrne energije na repu držav EU. Na pomen komunikacije se je navezala tudi Urška Kalan z Borzena, ki je dejala, da je sodelovanje na lokalni in na državni ravni ključno, pri čemer je zelo pomembno, da ima pristojno ministrstvo ustrezno strategijo in da so institucije na trgu dobro povezane.
Poleg strategije, ki jo po besedah Seršenove MOPE ima, pa je omenjeno ministrstvo naredilo tudi pomemben premik v smeri zagotovitve finančnih virov za projekte za naslednja tri leta, »tako da je sredstev za nove energetske projekte resnično dovolj«. Alenka Kržan z Eko sklada je ob tem izpostavila nujnost dostopnosti nepovratnih sredstev in možnosti ugodnega kreditiranja na dolgi rok, torej stabilnost za investitorje, po drugi strani pa je pomembno tudi, da imajo slednji resnično zaprte finančne konstrukcije, pri čemer pa je zopet – potrebno sodelovanje, in to tako na investitorski strani (denimo znotraj energetskih skupnosti). Na Eko skladu sicer beležijo precej prejetih vlog za samooskrbne elektrarne, manj pa za skupnostne, je med drugim povedala Kržanova, ki je dejala še, da je denimo zadružne (energetske) projekte lažje financirati, če so v njih udeležene tudi občine.
Lena Penšek iz Greenpeacea Slovenija se je strinjala, da brez novih sončnih in vetrnih projektov v slovenski energetiki ne bo šlo, bo pa vanje nujno potrebno vključevati lokalno prebivalstvo. Družbena oz. lokalna sprejetost je namreč eden ključnih predpogojev za uspeh OVE in konkretno tudi vetrnih projektov, je menila tudi Katja Huš iz Focus društva za sonaravni razvoj, ki je prav tako izpostavila vprašanje zaupanja – zaupanja tako v razpoložljive informacije kot v same akterje.
Kako v dobi strahu in vse večjih groženj krepiti zaupanje in dialog, pa je v vabljenem predavanju – prvič na kakšnem energetskem dogodku v Sloveniji – spregovoril mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt ter ustanovitelj in direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ki je med drugim poudaril, da je zaupanje ključno za dialog. Da človek lahko zaupa, se mora počutiti varno, v kolikor pa se počuti ogrožen, tesnoben ali prestrašen, je nezaupljiv. Živimo v času, ko so družbene in globalne razmere vse bolj grozeče ter strah in tesnobo vzbujajoče. Tako ni presenetljivo, da so sociološke raziskave v drugi polovici dvajsetega stoletja pokazale manjšanje radija zaupanja, vse manj zaupamo institucijam. To je pokazala tudi Valiconova lanskoletna raziskava, da je splošno zaupanje slovenskih državljanov v javne institucije znatno upadlo.
Vir: EnergaP
