Takšno tehnologijo razvijate tudi v projektu BRAIN? Pravzaprav razvijamo tri vrste tehnoloških orodij. Z enimi bomo mapirali možgane, da bomo razumeli vse povezave v njih. Drugi tip so orodja za spremljanje delovanja celotnih možganov. Denimo za miši smo že razvili optične signale, ki zasvetijo, ko postanejo posamezne možganske celice aktivne. Tako lahko vidimo na milijone nevronov, ki se prižigajo, ko se miš obnaša na določen način. Pri ljudeh seveda še nismo tako daleč, za zdaj lahko zaznavamo električne signale, nikakor pa še ne optičnih. Lahko pa te električne signale zaznavamo denimo pri prej opisanih epileptičnih napadih.
Tretja vrsta tehnologije pa je takšna, da bi možgane lahko z njo uravnavali ali prilagajali. Na primer, da čip, vgrajen v možgane, zazna znake napada, nato pa napravica stimulira možgane, da napad prepreči. Tudi te naprave že testiramo na miših, ne le da možganom pošiljamo električne signale, ampak da bi lahko prižigali ali ugašali določene povezave med nevroni. Pri ljudeh še ne poznamo vseh vlog nevronskih povezav, pri miših pa smo s temi novimi genskimi tehnologijami že preizkusili, ali lahko prižigamo in ugašamo nevronska vezja, ki žival silijo v prenajedanje.
Sliši se zelo futuristično. Pa vendar je že tu. Dober primer je prej omenjeno poročilo o človeku z vsadkom, ki stimulira nevrone, da paraliziran človek znova hodi kljub poškodovani hrbtenjači. Pri vsaki taki novi tehnologiji je zelo pomemben del etičnost raziskav. Pri projektu BRAIN imamo posebno etično skupino, ki sodeluje z nami, ko naletimo na etična vprašanja. Vsekakor se bo morala družba na neki točki odločiti, kako primerno je, da lahko s tehnologijo nadzorujemo možgansko aktivnost in jo celo spreminjamo. Ena plat je to, da takšno tehnologijo uporabljajo pacienti, da si povrnejo zdravje, povsem druga plat zgodbe pa je, da se tehnologija uporablja na zdravih ljudeh, da bi nadgradili njihovo normalno možgansko funkcijo. Javne raziskovalne ustanove tega ne bomo storile. Družba bo morala odločiti, kaj se lahko s tako tehnologijo zgodi zunaj zdravstvenih ustanov. Si predstavljate, da imamo orodja, s katerimi bi popolnima spremenili načine učenja?
Vir: Delo, iz intervjuja z Walterjem J. Koroshetzom
