Jedrska energija je v novo različico Energetskega zakona vključena kot nizkoogljični vir, vendar pa zaznavajo s predlaganim zakonom tri velike težave:
- Definicija nizkoogljičnih virov je v zakonu napačna in ne vzdrži strokovne presoje.
Poleg jedrske energije so v definicijo nizkoogljičnih virov energije vključeni tudi vodik in sintetični plini, ki niso viri energije, ampak so prenosniki energije. Te prenosnike je treba šele izdelati in je njihov ogljični odtis drugačen, če jih izdelamo s fosilnimi ali pa z nizkoogljičnimi viri. Več kot 95 % vodika, ki ga porabimo danes, je pridobljenih iz zemeljskega plina v postopku, pri katerem se sproščajo velike količine CO2. Tak vodik ni niti nizkoogljičen, niti vir energije.
- Z zakonskimi določbami (npr. o prednostni rabi energijskih virov in nalogah ministrstva) država spodbuja samo uporabo obnovljivih virov energije, ne pa vseh nizkoogljičnih virov.
Zakon ne upošteva tehnološke nevtralnosti, ampak spodbuja samo določene tehnologije, kamor se potem steka tudi pomoč države. Takšna selektivnost zavira opuščanje fosilnih goriv. Jedrsko zavezništvo EU, kjer je tudi Slovenija, si prizadeva spremeniti zaveze EU, ki zahtevajo le čim večje deleže obnovljivih virov, ne pa dejanske opustitve fosilnih goriv oziroma razogljičenja.
- Jedrska energija v Energetskem zakonu ni izenačena z obnovljivimi viri energije.
Tako jedrsko energijo kot obnovljive vire energije štejemo med nizkoogljične vire. Le s kombinacijo teh lahko razogljičimo elektroenergetski sistem. Tudi Mednarodna agencija za energijo (IEA) v najnovejši izdaji svoje publikacije »World Energy Outlook« prepoznava večji pomen jedrske energije pri opuščanju fosilnih goriv in do leta 2050 pričakuje občutno povečanje jedrskih proizvodnih zmogljivosti.
Podrobnejša razlaga je na spletnem mestu: https://www.jedrska.si/aktualno/231-energetski-zakon-se-vedno-diskriminira-jedrsko-energijo
Vir: Uredništvo JedrskaSI
