Okolje in narava nista objekta, ampak subjekta v stalni relaciji s človekom. Delujeta kot gestalt. Ali kot pravi staroselec Ramon Medina Silva: Te stvari so eno. So enovitost. So mi sami. Gre za realizacijo naravne enosti oziroma prepletenosti med lastnim individualnim in širšim naravnim sebstvom. Smo medbivanje, kot opozarja Thich Nhat Hanh. Obstajamo zaradi vode, zemlje, zraka in ekološke manifestacije rek, potokov, dežja, oblakov, atmosfere, vetrov, zračnih mas, rodovitnosti prsti, rastlin, živali, skupaj z glivami, mikrobi in bakterijami v raznolikosti narave. Bivamo zaradi polno udejanjenih energijskih sprememb in ekoiziranih fizikalnih, bioloških in kemičnih zakonitosti. Smo utelešenje energije sonca, zemlje in lune v kozmičnem območju kontinuuma prostora-časa na planetu Zemlja. V takšni realizaciji izgine razlika med človekom in pokrajino, bivanjem in človeštvom. Človek prepozna sebe kot del širše narave. Začne dojemati intimno vez med seboj in zemljo, živalmi, rastlinstvom, letnimi časi, dnevom in nočjo. Jasno mu postane, da je del ekologije življenja. Pojavi se zavest, da individualni jaz v končni fazi obstaja zaradi širše ekologije, saj ga vsak dan hranita narava in okolje, čeprav prek izdelkov, ki jih kupi v trgovini.
Vir: Boštjan Kovačič: Ena Zemlja, Okoljska misel, antropocen in ekološka paradigma
