| Glasbila iz odpadnega železa | | Majdi Kosi | |
| StrojMachine je ena redkih glasbenih skupin na svetovni glasbeni sceni, katere člani sami izdelujejo glasbila, na katera igrajo. Iz kupa odpadnega železa skupina artikulira hrup in kuje melodično glasbo. Že vse od leta 1997 navdušuje domače občinstvo in osvaja publiko po vsej Evropi. Pogovarjali smo se z Jurijem Šuhlom, pripadnikom plemena StrojMachine. | |
Kako vam je prišlo na misel, da ste uporabili odpadno železo kot glasbeni pripomoček?
Tako kompleksnega ustroja z lastnim delovnim ritmom ni mogoče ohranjati pri življenju in konstantni nadgradnji brez organiziranega koncepta in skupne filozofije. Načelo »naredi si sam« ali DIY (Do It Yourself) je samo univerzalno orodje, ki ga uporabimo, ker tako želimo. Svoja glasbila izdelujemo ali recikliramo iz že uporabljenih materialov – torej iz odpadkov, ki to sploh niso, le služijo ne več svojemu namenu.
Kakšne vrste glasbil ustvarjate?
Koncept StrojMachine je želja po ustvarjanju kompleksnejših generatorjev zvoka, iz katerih izvabljamo melodije in harmonije. Z orglami, harfami, pihali, vig vagom, novimi tolkali in drugim tolkalskim instrumentarijem odkrivamo nova glasbena področja, pri katerih je uporaba elektrike in strojev nujna.
Orgle so po šestih mesecih dela postale zvočna instalacija, sestavljena iz različnih namembnih materialov. Celoten sistem orgel sestavlja 100-l kompresor končne moči 9 barov in tri pripravne grupe izhodne moči tlaka 4 bara. Na te je priključena tlačna posoda (50-litrski pivski sod), iz katere so v razdelilnik napeljane cevi. Razdelilnik prek vodovodnih ventilov omogoča kontrolirano dovajanje zraka v zračne pištole, ki so na koncu prek seskov za molžo krav pritrjene na piščali. So nekakšen mutant metalca raket in frankenštajnovske mize za oživljanje, ki proizvaja zvok, dostojen katedrale v Metropolisu. Naslednji generator zvoka – harfo – smo izdelali iz delov motorja Nissan 1,6, na katero smo integrirali kitarske magnete. Tako elektrificirana harfa je z ojačevalci postala nepogrešljiv instrument v našem repertoarju, katerega zmožnosti še spoznavamo.
Pravite, da razvijate lastne zvočne govorice in svet zvočnih vibracij. Iz katerih materialov ustvarjate?
Seveda. In največji čar je prav v tem, da lahko, denimo, iz motorja Nissan 1,6 »odšraufamo nokenvelo«, nosilce za bate, vzmeti za ventile, ki jih uporabimo za izdelavo harfe. Posoda za mleko, iz katere se je prelilo kar nekaj sto litrov mleka, z malo truda prevzame novo drugačno vlogo instrumenta, na katerega lahko igramo. Seveda ni vsak kos odpada primeren za obdelavo in kreiranje glasbe, potrebno je kar nekaj prakse, vendar je kljub vsemu vse skupaj zelo preprosto.
Kje dobite odpadni material? Se kdo od vaših članov z izdelovanjem glasbil tudi preživlja?
V štirinajstih letih smo se spoprijateljili z večjimi odpadi po Sloveniji. Z nekaj prakse se izostrita čut in sluh, da veš, kateri odpadni element bo zagotovo imel primeren zvok za naše potrebe.
Za nekaj članov je StrojMachine način življenja, ki nam reže kruh. Preostali člani so dejavni tudi v drugih kulturnih projektih in glasbenih skupinah ali pa hodijo v službo.
Toda izdelava glasbil iz odpadnega železa najbrž ni preprosta.
Izdelava glasbila je intuitivni proces, ki se poraja pri vsakem posebej. Vse izdelujemo izključno sami z lastnim znanjem, to je bistvo našega plemena. Izdelava lahko traja nekaj ur ali pa mesecev, odvisno od zahtevnosti ideje in glasbila.
Kako sploh izdelate glasbilo, kakšna je pot, potem ko se porodi ideja, da ustvarite uspešno in spevno melodijo?
Proces izdelave naše glasbe je skoraj nemogoče natančno opisati, saj je postopek podoben kot pri izdelavi glasbil. Začne se z osnovno idejo, ki se priredi za glasbila, na katera igramo, ob tem pa se potrebno preoblikuje, da se lahko tehnično izvede. Praksa je pokazala, da se osnovna ideja močno razlikuje od končne skladbe, ki jo igramo na naših spektaklih.
Kdaj ste začeli? Kateri je vaš najljubši projekt?
Prvi večji projekt je bil izveden v kamnolomu Rečica pri Laškem, kjer smo velik prostor spremenili v pirotehnični spektakel s 500 litri bencina, ki smo ga polili po 20-metrski ploščadi skoraj na občinstvo. Dogodka si še danes mnogi ne morejo izbrisati iz spomina. Najbolj pa smo ponosni na projekt Sladarna med prireditvijo Pivo in cvetje, ko smo na 42 metrov visoki stavbi Pivovarne Laško postavili svojo konstrukcijo in uspešno izvedli spektakel pred 65.000 gledalci. Ta projekt smo načrtovali kar dve leti in je eden naših najodmevnejših ter najzahtevnejših do zdaj.
In po Sloveniji?
Med najpomembnejšimi bi izpostavil spektakel v kamnolomu Rečica pri Laškem, prireditev na državni proslavi leta 2007 in 2008, 50. obletnico RTV Slovenija (nastop z 80-članskim simfoničnim orkestrom iz Francije in Slovenije), slovesnosti ob predsedovanju Slovenije EU v Latviji, Estoniji in Belgiji in dokumentarni film Fabrika Maribor režiserja Bojana Rudla.
Ali so vam ljubši komercialni ali umetniški projekti?
To je vprašanje za vsakega posameznika v plemenu posebej, vendar lahko z gotovostjo rečem, da smo si edini v odprtem pogledu na raziskovalno kolektivno ustvarjanje, ki nima drugega praktičnega cilja kot svobodo lastnega razmišljanja. Zanima nas vse, od izvedbe spektaklov do konkretnih zvokov strojev, ulice, tehna, roka, duba, etna, džeza, rokabilija, minimalizma, industriala, trancea. Upamo, da z našim pristopom do kolektivnega dela mlajše generacije spoznavajo, da je individualni pogled na življenje namerna bolezen, proti kateri ni tablet. Smo široko odprti in vsako fascinacijo delimo z drugimi.
