Zeleno omrežje Slovenije
| Avtor: doc. dr. Aleksandar Šobot, Univerza v Novem mestu Fakulteta za ekonomijo in informatiko |
Svetovno sprejeti okoljski standard »onesnaževalec plača« je še vedno aktualen, vendar primer avtomobilske industrije odpira vprašanje preoblikovanja tega načela v smer »proizvajalec plača«. Avtomobilska industrija kaže, da »globalni« odločevalci (v ozadju korporacije) ne želijo bistveno spreminjati ustaljenih razvojnih praks, temveč odgovornost in breme okoljske škode prenesti na kupce. Takšna praksa sproža razmislek s perspektive uporabnikov prevoznih sredstev o možnostih mobilnosti, ki ima manjši vpliv na okolje ali ga sploh ne obremenjuje. Takšno razmišljanje posledično vodi v prilagajanje na podnebne spremembe v sedanjem času in prostoru.
Zeleno razmišljanje kupcev izdelkov/storitev je spodbudilo razvoj zelenega prehoda v prometu, danes znanega kot trajnostna mobilnost. Ta koncept nima univerzalne definicije, temveč temelji na logiki »skupnega dobrega«. Ekološke krize, ki jih povzročajo neodgovorne proizvodne politike, po »domino efektu« sprožajo gospodarske krize in vplivajo na izumrtje vrst (rastlinskih, živalskih, na koncu človeka). Zato trajnostna mobilnost vključuje razvoj eko-razmišljanja, eko-politik in okolju prijaznih upravljavskih procesov za ohranitev sodobne civilizacije.
V razpravi o mobilnosti pogosto pomislimo na mobilnost v velikih mestih. Zakaj? Ker večina prebivalstva živi v mestih in bo po raziskavah Združenih narodov do leta 2050 v mestih živelo 2/3 svetovnega prebivalstva. Večina prebivalstva za vsakdanje dejavnosti (šola, delo, sorodniki, prosti čas) potrebujejo mobilnost, ki je postala sestavni del razvoja sodobne civilizirane družbe.
Številni raziskovalci so analizirali zgodovino mobilnosti – od hoje, uporabe živali, koles, avtomobilov in drugih načinov prevoza. Med temi uporaba koles izstopa kot najbolj trajnostna oblika mobilnosti v dosedanjem razvoju človeštva, saj ne onesnažuje okolja, ne porablja energije in pozitivno vpliva na zdravje ljudi. Že v 80. letih prejšnjega stoletja je postalo jasno, da mobilnost povzroča okoljsko škodo. Mednarodni dogovori, kot sta Kjotski protokol (1987) in Pariški sporazum (2015), so poskušali zmanjšati vplive, a v praksi niso bili dovolj uspešni. Posledično je bila po teh poskusih mobilnost uvrščena med cilje trajnostnega razvoja pod točko 11 – Trajnostna mesta in promet. Na ta način so mesta in promet trajno povezani z enim ciljem: trajnostno mobilnostjo.
Za doseganje ciljev trajnostnega razvoja v praksi je Evropska unija oblikovala Strategijo trajnostne in pametne mobilnosti, temelječo na zelenem dogovoru iz leta 2019. Trajnostna mobilnost je navedena kot samostojni cilj zelenega prehoda in osnova za doseganje podnebnih ciljev. V skladu z zelenim dogovorom so vse države EU postale zavezane k razvoju svojih strategij trajnostne mobilnosti s ciljem do leta 2050 doseči 90 % manjši vpliv CO₂ in toplogrednih plinov, povezanih z mobilnostjo. Ta cilj neposredno vpliva na tri stebre trajnostnega razvoja:
naravno-ekološki: vključuje spodbujanje kolesarjenja in drugih okolju prijaznih oblik mobilnosti;
socialno-ekonomski: osredotoča se na sprejemanje trajnostne mobilnosti med različnimi skupinami prebivalstva (učenci, zaposleni, upokojenci idr.) ter na razvoj zakonodaje in institucij;
tehnično-tehnološki: vključuje nov način razvoja mest z več zelene infrastrukture, vključno z načrtovanjem cestnega omrežja za kolesarje.
V okviru Univerze v Novem mestu poteka projekt Izboljšanje trajnostnega dnevnega prevoza na delo in študij: Primerjalna analiza najboljših praks v EU, načrt za urbana območja in širše v Sloveniji, ki si prizadeva promovirati trajnostno mobilnost. Rezultate projekta bosta Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj RS uporabila v procesu »ekoprilagoditve« obstoječega sistema mobilnosti, pri čemer bodo upoštevane tudi dobre prakse razvitih držav (npr. Nizozemska, Danska). Na Fakulteti za ekonomijo in informatiko študenti v programu Upravljanje z okoljem pridobivajo znanja o najnovejših trendih in praksah za dosego ciljev trajnostnega razvoja, kar jih opolnomoči za ustvarjanje bolj trajnostne prihodnosti.
